Matt Koehl-Dobra Družba

Uvodne opombe

Pred vami je zapis predstavitve za višje letnike učencev politične znanosti v sklopu častnega programa na srednji šoli v Worthingtonu, Ohio, ZDA, ki jo je imel Matt Koehl, poveljnik organizacije New Order 11. Januarja leta 2005.

Danes bi rad govoril o dobri družbeni ureditvi, bolj natančno, rad bi razlagal o ekonomskih in socialnih aspektih dobre družbe. Kakšni naj bi le ti bili? Kakšni so znaki takšne družbe? Pa poglejmo:

Med drugim bi v takšni družbi hoteli imeti stabilno in uspešno ekonomijo,  takšno, ki bi zagotavljala polno zaposlitev in plače s katerimi se lahko živi.

Rabili bi cenovno dostopna stanovanja, ne glede na to ali gre za najem, ali pa za nakup.

Rabili bi sistem zdravstvene oskrbe, ki je dostopen vsem, ne glede na ekonomske okoliščine.

Upokojenci, invalidi in pa tisti, ki  so bili onesposobljeni bi morali biti dobro preskrbljeni, tako kot bi morale biti preskrbljene tudi bodoče matere, ki gredo na materinski dopust.

Rabili bi brezplačen dostop do višje izobrazbe in poklicnega usposabljanja za vsakega kvalificiranega kandidata.

Rabili bi zdravo kmečko skupnost, takšno, ki daje prednost manjšim družinskim kmetijam, pred velikimi kmetijsko-podjetniškimi korporacijami oz. konglomerati.

Rabili bi takšno vrsto javnega varovanja, da ljudem ne bi bilo treba živeti v ograjenih skupnostih, da bi se počutili varne in, da bi lahko hodili po ulici vsakega mesta ob vsaki uri, ponoči in podnevi, brez, da bi se jim bilo treba bati, da bodo napadeni, oropani, ali pa kaj hujšega.

Rabili bi tudi strogo zaščito okolja ter režim, ki ga bolj skrbi stanje naših gozdov, zraka, vode in pa naše zemlje, kot pa zaslužki korporacij in onesnaževanje.

To so nekatere od stvari, ki bi jih želeli za vsakega državljana dobre družbe.

Vendar pa danes nimamo ničesar izmed tega. Zakaj? Ali takšna pričakovanja dobre družbene ureditve zvenijo nerazumno in utopično?

Lahko vam zagotovim, da ne zvenijo tako, to pa  dokazuje dejstvo, da je včasih obstajala družbena ureditev, ki je imela vse te stvari in še več.

Na to družbeno ureditev sem prvič postal pozoren, ko sem imel priložnost spoznati, in osebno govoriti z ljudmi,  ki so imeli ta privilegij, da so nekoč živeli v takšni družbi. Govorim o njihovih izkušnjah, ki so jih nenehno opisovali kot najsrečnejši in najbolj spomina vreden čas njihovih življenj, na katerega so gledali nazaj z največjim veseljem.

Družba o kateri govorim ni bila nobena druga, kot nacionalsocialistična Nemčija Adolfa Hitlerja.

Rad bi si vzel nekaj časa, ter opisal in povzel nekaj socialnih in ekonomskih dosežkov te izjemne družbe. Mislim, da bom s tem pomagal razložiti čustva ljudi, ki sem jih ravnokar omenil.

Najprej pa se moramo vrniti nazaj, da bi lahko upoštevati stanje Nemčije po 1.svetovni vojni. V deželi je vladala masovna lakota. Poleg tega je bila tu še maščevalna mirovna pogodba-Versajska pogodba-ki je Nemčiji nalagala plačilo ogromnih odškodnin, s čimer je povzročila veliko trplenja. Tu pa je bila še inflacija zaradi katere je denar izgubil vrednost.Ljudje so dejansko stradali in živeli v lopah.

Nezaposlenost in ekonomija

Hitler je prišel na oblast leta 1933 in je začel takoj spreminjati trenutno stanje. Njegova prva dva  izziva sta bila nezaposlenost in pa obnovitev uničenega nemškega kmetijstva.

Problem je oteževalo še dejstvo, da je bila nemška ekonomija v stečaju. Ni imela niti zlatih rezerv niti tujega kredita. Obenem pa je trpela tudi pod velikim bremenom plačevanja odškodnin. Situacija se je zdela nemogoča. Vendar pa to ni ustavilo Hitlerja. On je rekel:˝V redu, nimamo zlata, vendar pa imamo delavce, ki hočejo delati. Oni bodo bili naše zlato˝.  Potem se je spomnil zelo preproste rešitve, ki je postavila vse na svoje mesto. Ustanovil je program javnih del; nadzor poplav, popravila in zidanje javnih poslopij in stanovanjskih hiš, grajenje cest, mostov, kanalov, pristanišč, ter najbolj omembe vredne autobahn, ki je bila prvi obsežen sistem avtocest z najmanj štirimi pasovi na svetu.

Tako je dal delo milijonom ljudem. Kako pa je lahko plačal za vse to? Državna blagajna je bila prazna. Tuji bankirji mu niso hoteli dati posojila. Zato je enostavno zaobšel mednarodne banke in ustvaril lasten bančni sistem, ki ni temeljil na osnovi zlatega standarda, ampak na produktivnosti nemškega delavca samega. Vpeljal je delavski standard, ki je deloval po sledečem postopku;

Določen je bil en bilijon reichsmark za načrtovane stroške pri raznih javnih delih. Zatem je bilo izdano isto število ne-inflacijskih čekov, z imenom »delavsko potrdilo državne zakladnice«. Delavci so bili plačani in s svojo novo zmožnostjo nakupovanja so začeli zapravljati svoj zaslužek v trgovinah in poslovalnicah po celi državi, kar pa je le tem omogočilo, da so ustvarile nova delovna mesta in najele več ljudi.Tako si je nemška ekonomija spet opomogla.V dveh letih je bilo jedro problema brezposelnosti poraženo in Nemčija se je postavila na noge. Vse to pa je bilo doseženo s stabilno valuto, brez dolga ali inflacije.

Ekonomija ZDA, in ekonomije ostalih zahodnih držav pa so v tem času še naprej ostale v mirovanju, z milijoni brezposelnih, ki so živeli od državne pomoči. Šele, ko so te države zagnale svoje vojne industrije, so bile sposobne zaposliti svoje državljane. Medtem, ko je Hitler oživljal nemško ekonomijo, in milijone ljudi vračal na delo, je bil obnovil tudi pohabljeno zunanjo trgovino svoje države. Soočen z zavrnitvijo tujih kreditov in z ekonomskim bojkotom Anglije in Amerike, se je Hitler domislil preproste, vendar pametne rešitve; sistema  zamenjave blaga, v katerem so se zaobšle mednarodne banke in v katerem neposredno trgovalo s tujimi državami v dobrinah in opremi.

Če je, na primer, Nemčija izdelovala nekaj kar je hotela Argentina, medtem, ko je le-ta imela žito ali govedino, ki ga je hotela Nemčija, sta državi enostavno sestavili pogodbo in preprosto izmenjali dobrine, brez zatekanja k mednarodnemu posredniku, ki je bil popolnoma izključen iz kupčije. Ta sistem direktne zamenjave je potekal brez dolgov ali trgovskega primanjkljaja, zaradi česar pa so se nekateri ljudje razjezili.

Na kratko povedano; Hitlerjeve metode, bi uničile prevladujoči finančno-kapitalističen sistem dolga in oderuštva, ki je bil, kot sedaj vemo, primarni razlog 2.svetovne vojne. S tem, ko je ustvaril moralno razliko med produktivnim kapitalom in špekulantskim kapitalom, se je Hitler odločil za pot, na kateri je trčil s tistimi, ki so imeli mednarodne finančne koristi; prebodel je njihovega vola, uspeh nacionalsocialističnih metod pa je začel ogrožati njihov obstoj, pogojen s parazitizmom. Zato so bili pripravljeni narediti vse-tudi celoten svet zvleči v vojno-da bi ohranili svoj parazitski obstoj in preprečili drugim državam, da bi sledile nacionalsocialističnemu vzoru. Vendar pa je to že druga zgodba o kateri tu ne bom govoril.

Hitler je dosegel ekonomski čudež, ki je omogočal tudi druge socialne programe, od katerih sem nekatere danes že omenil.

Kmet

 

Danes sem že omenil, da je bila ena glavnih prioritet nacionalsocialistične vlade obnovitev nemške kmetijske skupnosti, vendar pa ne samo zaradi ekonomskih razlogov. Nacionalsocializem verjame, da lahko narod uspeva le z zdravim in čvrstim prebivalstvom na podeželju.

Tradicionalna družinska kmetija je bistvenega pomena zato, ker si prizadeva za način življenja, katerega moralne in duhovne vrednote so ključnega pomena za zdravje in dobrobit družbe kot celote. Pred Hitlerjem, ko je bila Nemčija v težkih časih,so padajoče cene pridelkov, prevelike obresti in brezvestni zemljiški špekulanti, uničile življenje mnogim kmetom. Vsakdo si lahko zamisli obup teh kmetov, ko so izgubili svoje kmetije, od katerih jih je bilo mnogo v lasti njihovih družin že stoletja, oni pa so se bili prisiljeni pridružiti množicam nezaposlenih.

Hitler je bil odločen, da bo naredil konec tej bedi in krivici. Ne samo,da so bile kmetije vrnjene svojim pravim lastnikom, bile so tudi plodne in samostojne.Tako je Hitler ustvaril Nacionalno posredovalnico hrane, javno združbo, ki ni vključevala  le kmeta samega, temveč tudi vse druge ljudi povezane z izdelavo, postopkom in distribucijo hrane; izdelovalce konzerv, mlinarje, peke, posrednike in lastnike trgovin.

Posredovalnica Hrane je kmetu zagotavljala razumno določanje cene na tržišču; ta je bila dovolj visoka, da je lahko pokril svoje stroške pridelave in priprave za naslednjo sezono žetve,obenem pa tudi dovolj nizka, da je bila tudi za kupca pravična.

S tem, ko je prilagajalo zaloge glede na povpraševanje kupcev, dovolilo pobudo in tekmovalnost med posamezniki, obenem pa izključevalo špekulacije glede blaga, je bilo združenje hrane sposobno ustvariti stabilno tržišče, ki je zagotavljalo zanesljivo zalogo in oskrbo hrane, na katero sta se lahko zaneslia tako izdelovalec, kot tudi potrošnik.

                                                             

Delavec

Kar se tiče delavcev, je bil Adolf Hitler tudi sam v določenem obdobju svojega življenja dnevni delavec, zato je dobro razumel težave običajnega delavskega človeka. Smatral je, da je človek več, kot le razpoložljiva ekonomska enota. Verjel je v idejo celotnega posameznika, ki je produktiven in kreativen član svojega ljudstva, ter mora imeti zato delo, ki ima pomen, prav tako pa mu mora biti zagotovljena varnost zaposlitve. Obravnavati ga je treba s spoštovanjem in dostojanstvom in se ga ne sme na primer odpustiti zaradi zmanjševanja delovnih mest, ali pa mu dati vijolični kombinezon kot božično darilo.

Hitler je verjel, da delo ne sme biti mučenje, temveč  kreativen trud, ki človeka izpopolni in mu da občutek osebnega ponosa, kot tudi, da bi morata biti čast in dostojanstvo vsakega delavca spoštovana.

Zato je bila ena prvih stvari, ki jih je naredil, ko je prišel na oblast, čiščenje nemških tovarn. Siva in enolična puščobna dvorišča in kupe premoga so zamenjali parki, bazeni in druge udobnejše namestitve, zasnovane zato, da bi bila okolica bolj človeška, z zagotavljanjem svetlega, vedrega okolja  z veliko sonca in svežega zraka.

Ena izmed novosti nacionalsocializma, predstavljena kot del truda v prid delavcem je bil program »Moč skozi srečo«, ali KDF(Kraft durch Freude). Ideja programa je bila, da bi tisti, ki garajo in proizvajajo morali biti nagrajeni, ne le s spodobno plačo, ampak tudi s posebnimi udobji, ki ustvarijo bolj prijetno življenje in dovolijo človeku, da si odpočije in se »regenerira«.

V sklopu programa so običajni delavski ljudje s svojimi družinami imeli dostop do umetnosti in kulture, ter do popularnih razvedrilnih in športnih dogodkov. Še bolj pomembno pa je bilo, da so dobili tudi priložnost za potovanja, tako po svoji domovini, kot tudi po tujini. Lahko so se odpravili na brezplačna, dvotedenska križarjenja po tujini, medtem, ko so si v Nemčiji sami lahko privoščili daljši dopust, ki je vseboval potovanje, kosila in pa prenočiša za samo dve reichsmarki na dan.

Okolje

Kot nekdo, ki je goreče verjel v zakone narave, je Hitler vpeljal prve obsežne ukrepe za zaščito okolja, vključujoč t.i. pralnike, ki so uničevali onesnaževano izločevanje pri tovarnah, ki so kurile premog. Njegovi kritiki so trdili, da je to nemogoče. Vendar pa je bilo to, kar je Hitler zahteval, na koncu tudi doseženo.

Nastanitev

Hitler je uvedel tudi poceni stanovanjske objekte, predvsem za mlade poročene pare. Dal je zgraditi urejene, čvrste hiše z vrtovi, ki so se prodajale po cenah od 600 do 1000 RM, z majhnimi mesečnimi  plačilnimi obroki brez obresti. Najboljši del pa je bil ta, da se je z rojstvom vsakega otroka odbila četrtina hipoteke, tako da vsakemu paru po četrtem otroku ni bilo več treba plačevati. Tudi stanovanja in starejše hiše so bila prenovljena in posodobljena, tako da nikjer ni bilo umazanih in zapuščenih ulic kakršne vidimo danes v vseh večjih ameriških mestih.

Zdravstvena oskrba

Nobenemu Nemcu se ni bilo treba bati stroškov zdravljenja bolezni ali poškodb. Pod nacionalsocializmom je obstajala univerzalna zdravstvena oskrba, ki je bila brezplačna. Nikakršnih zvitih, sleparskih HMO(Health maintenance organisation-organizacija,ki oskrbuje zdravstveno oskrbo za zavarovane v ZDA) ni bilo. Pod vlado Adolfa Hitlerja ni bilo nobenega sleparstva, kajti zdravje in blaginja državljanov sta bila glavna naloga njegove vlade. Nemške bolnišnice so ponujale najboljšo oskrbo,imele pa so najmodernejšo opremo, ki je bila boljša celo od tiste, ki so jo imeli takrat v ZDA. Bolniki so lahko sami izbrali svojega zdravnika, ali bolnišnico, in tudi najrevnejšim je bila zagotovljena celotna zdravniška oskrba.V bolnišnici so lahko vsi ostali do enega leta s posebno žepnino za dnevne stroške, če pa so bili po enem letu še vedno na seznamu bolnih, pa so lahko ostali za nedoločen čas na strošek javnih zdravstvenih sredstev.

Socialno zavarovanje

Enako je veljalo tudi za upokojitev. Nemškim državljanom se ni bilo treba bati, da bi sistem  socialnega zavarovanja ostal brez denarja ali, da bi njihovi bančni računi za upokojitev izginili.

Študentska izobrazba

Študentska izobrazba je bila zastonj za vse kvalificirane prosilce, ne glede na njihovo finančno situacijo ali družinski stan. Enako je veljalo za poklicne in tehnične šole. Študentom ni bilo treba skrbeti zaradi šolnine ali vrnitve posojil, kajti tega v Hitlerjevi Nemčiji ni bilo.

Javna varnost

V nacionalsocialistični Nemčiji ni bilo nikoli skrbi glede javne varnosti ali razsajajočega kriminala, kakršnega imamo danes v Ameriki. Vsakdo se je lahko sprehajal po vsakem nemškem mestu ob vsakem času, podnevi in ponoči, brez strahu, da bi bil napaden, posiljen ali ubit. Treba je tudi dodati, da je število policistov v tej državi, ki jo nekateri opisujejo kot ˝policijsko državo˝, predstavljal zgolj delček  števila policistov v današnji Ameriki.

To je bil torej bežen opis družbe kakršni danes nismo niti blizu, ki pa ostaja vzor tega kako bi dobro vodena, napredna in urejena družba morala izgledati. Upam, da se boste v prihajajočih letih, ko se boste soočali z mnogimi izzivi naraščajočo bolne in disfunkcionalne družbe, tu in tam zamislili glede tega, kako bi morala izgledati dobra in spodobna družba, saj je to že prikazano v tem brezčasnem primeru.