Colin Jordan-Mi nismo desničarji

Beli nacionalisti se pogosto soočamo z zablodo, da smo-čeprav malce bolj drastične in ekstremne oblike- neke vrste desničarji. Glede na to se od nas pričakuje, da se v situacijah, v katerih se ostali desničarji le razburjajo in vsajajo nad trenutnim stanjem, ali pa izražajo svoj protest v bolj zmernem tonu, mi, beli nacionalisti, obnašamo bolj predrzno v služenju naši stvari.

Resnica pa je ,da mi nismo del nikakršnega desničarskega gibanja, nič bolj kot smo del levice.

Medtem, ko tako imenovani desnica in levica nista nič drugega kot le dve strani istega kovanca, je beli nacionalizem čisto drugačen kovanec. Je revolucionaren in edinstven.

Desnica pa je, po drugi strani, obupno reakcionarna. Njeno delovanje je pogojeno z levičarskimi iniciativami. Da bi sprožili dejavnosti teh kratkovidnih kreatur, morajo rdečkarji le razglasiti svojo podporo nasprotni stvari. Če bi jih želeli pripraviti do tega, da skočijo s pečine, bi morali le vpiti »ne skačite!«- in reakcionarji bi se takoj pognali s pečine v brezno.

Ne glede na to, ali gre za notranje, ali pa za zunanje zadeve, je reakcija vedno ista;

»Onesnaženje je dobro, saj mu Socialistična delavska stranka ( Socialist Workers Party) nasprotuje.«

» Varnost delovnih mest je slaba, saj le-to podpira Socialistična stranka laburistov ( Socialist Labour Party).«

» Angleški levičarski časopis Morning Star obsoja politiko Združenih držav v Iraku, torej je Sadam Husein komunist.«

» Korporativni kapitalizem in »plastična« družba sta nekaj najboljšega v tem tisočletju, zato, ker so rdečkarji proti svobodnem podjetništvu.«

Na isti zmeden način pa se gleda tudi na vsa druga vprašaja, od energije, javnega zdravstva in uporabe zemljišč, pa do bivše Sovjetske zveze, Kitajske in Bližnjega vzhoda.

Tako v bistvu »desničarstvo« niti ne predstavlja neke skladne filozofije, temveč je bolj vzorec pavilionskega* obnašanja, ki ga povzroča samovoljna neutemeljenost, ki jo oskrbuje levica.

Mi, rasni nacionalisti in nacional revolucionarji, pa se ne bomo šli takšnih igric.

Ne ravnamo se v skladu s tem, kar levica počne, ali pa ne počne. Prav tako pa se ne ravnamo niti v skladu s tem, kar počne, ali pa ne počne desnica.  Temveč se ravnamo po kristalno jasnem svetovnem nazoru, ki je zgrajen na nespremenljivih zakonih narave. In v skladu s tem, priznavamo na prvem mestu pomembnost krvi, rase, socialne pravičnosti, in pa nujnost ohranitve le teh za vsako ceno.

To je temelj belega nacionalizma. Vsa odločanja o dobrem ali slabem, o pravilnem ali napačnem, se morajo odločiti na podlagi te, in samo te točke. Ne pa na podlagi akcij in predlogov levice ali desnice.

Govoričenje prepuščamo drugim. Spreobračanje nazadnjaške desnice ali jalove levice ni naša naloga. Naša naloga je izgradnja nove ureditve, to pa bomo dosegli z osvajanjem src in misli tistih, ki so odtujeni od teh dveh frakcij, ki predstavljata le dekadenco in stari umirajoči red.

*Ivan Petrović Pavlov je bil ruski psiholog, ki je delal poskuse s psi in ugotovil,da imajo na določene dražljaje ustrezno oz. adekvatno reakcijo.

Steve Stein-Arijska pot

Da bi dokazali, da so ljudstva različna, ne potrebujemo velikosti obsegov lobanj, skeniranja možganov ali IQ testov. Potrebujemo le gore in oceane. Arijec se bo povzpel na najvišji vrh, prav tako pa se bo tudi potapljal v najgloblje vode. Na vprašanje zakaj to počne, bodo druge rase trdile, da ga na najvišjem vrhu čaka zlato, ali pa, da ga v globinah oceanov čaka neko skrito bogastvo.

In točno v tem lahko na način, ki ga bo razumel tudi otrok, vidimo, da niso vse rase enake. Arijec počne te stvari, ne zaradi bogastva, temveč zato, ker nima izbire. Smo kakršni smo. V našem primeru to pomeni, da smo ljudstvo, prežeto z ustvarjalnim, organizacijskim, požrtvovalnim, raziskovalnim in zavojevalnim duhom!

Vzemimo, na primer, mesec. Vsi so ga videli, vendar pa je le ena rasa rekla: »kaj, ko bi šli pogledat, kako je tam gor«. Velika borba, ki se danes bije, je borba nasprotujočih si vrednot. Trenutni sistem bi rad uničil vse kar nas dela takšne kakršni smo, nacionalsocialisti pa se borijo za ohranitev teh specifičnih značilnosti, zaradi katerih je naša rasa edinstvena. V tej borbi ni prostora za kompromise.

Najbolj predani moški in ženske morajo braniti naše ljudi in naše specifične značilnosti, če želimo le-te ohraniti. Da bi vam najbolje razložil kaj smatram za predanost, bi vam rad naslikal prizor velike bitke, ki prikazuje majhno število arijskih vojakov, ki so se postavili po robu ogromni sili. Verjetno veste kakšno vrsto situacije imam v mislih; nekaj sto oseb brani svojo zemljo pred več tisočero množico, stoječ trdno na bojni liniji, tudi, če to pomeni smrt. Naša zgodovina je polna takšnih prizorov, zato sem nekoga vprašal, kateri izmed njih naj izberem za svojo sliko. Odgovor pa se je glasil, da nobena takšna ilustracija nebi bila koristna, saj so se časi spremenili, tistih starih dni pa je konec. Z drugimi besedami, obupanci so mnenja, da noben izmed vas nebi mogel biti tako predan, ter da nima potenciala za dosego takšne predanosti.Ta trditev pa je seveda, navadna neumnost!

Člani Bruder Schweigen ( Tiha bratovščina) nadaljujejo danes, ne v neki daljni preteklosti, s tem, kar so počeli, ko so bili še na prostosti; postavljajo zgled, vreden prizadevanja, in nadaljujejo s plemenitimi tradicijami svojih prednikov. Nočem govoriti o njihovih dejavnostih, preden so pristali za zapahi, saj vas je večina z le-temi že seznanjena. Ne, rad bi govoril o vsemu kar so naredili za tem, ko so bili že zaprti. Za začetek bi rad poudaril, da predstavlja zapor, tudi v najboljših okoliščinah, problem, ki ga nihče, ki se ni z njim soočil, ne more razumeti. Ob tem pa smo lahko prepričani, da člani Tihe bratovščine, kot sovražniki države, niso imeli ravno najboljših pogojev. Kljub temu pa do današnjega dne, ne glede na vse ovire, poučujejo in navdihujejo tiste, ki so na svobodi, ter velikokrat dosežejo veliko več od tistih, ki se nahajajo v veliko boljših položajih. Ostajajo predani ideji, leta v zaporu pa niso zlomila njihove vere in odločnosti. Zato naj mi noben ne govori patetično o tem, da ni več arijskih junakov.

Nikoli ni težko najti izgovorov tistemu, ki ne opravlja svoje dolžnosti. Zelo lahko je reči: » no, to je vse lepo in prav, vendar pa jaz nisem na isti stopnji kot člani Tihe bratovščine.« Vendar pa je takšen izgovor le spodbuda za apatijo. Vsem nam teče ista kri v žilah, vsi pripadamo isti rasi, ki je temelj našega razvoja, zato lahko vsakdo izmed nas doseže visoke dosežke za časa svojega življenja, ki bodo dragoceni, tako za nas same, kot tudi za naše ljudi in za našo prihodnost.  Priti do takšnega spoznanja, ukrepati glede tega in spodbujati rast tega v nas samih, pomeni biti Arijec. Kot je nekoč rekel veličasten mož: » Stvar je kakršno jo narediš, to pa velja tudi zate«. Vsi lahko izbiramo; življenje, vredno truda, v katerem se bomo borili za svoja prepričanja, ali pa prazen obstoj, ki pride s podrejenostjo.

Resnica je, da nas borba lahko zlomi ali pa ustvari. Naša življenja v današnji družbi so polna težav in stiske, in zelo malo je stvari v katere lahko verjamemo; vse deluje ostudno in tuje. Predvsem, ko se ljudje, ki naj bi bili na naši strani, obnašajo kot reve, se zdi, da je situacija brezupna. Zaradi tega so mnogi zašli iz naše poti, vendar pa prav to, po drugi strani, ustvarja pogoje, v katerih se lahko razvijejo ljudje, ki bodo sposobni spremeniti svet.

Revolucij ne sprožajo tisti, ki so podkupljeni z zlatom ali pa ustrahovani z grožnjami. Na žalost nas je veliko tistih, ki bi ustrezali temu opisu, želelo voditi, kar pa je povzročilo ogromno obupovanja znotraj naših vrst. Če želimo izvesti revolucijo, je ena stvar ključnega pomena; potrebujemo revolucionarje! Kar pomeni, da mora vsak izmed nas, ki želi spremeniti prihodnost, biti hrabrejši, pametnejši in radikalnejši od večine. Ko bomo to dosegli, bo zmaga neizogibna.

Seveda je to lažje reči kot narediti, vendar pa je izvedljivo, saj vrednote naše rase niso mrtve. Biti Arijec pomeni  truditi se priklicati veličino, ki obstaja znotraj tebe in ob istem času izkoreninjati nizkotne in izrojene vplive modernega časa. To deluje težko ( vse borbe, tudi notranje in večne, so težke) ,vendar pa smo bili rojeni s tem kar potrebujemo za zmago; s srcem, ki črpa arijsko kri! Nacionalsocialističen politični vojak sprejema našo preteklost; občuduje junake, zvest je našim idealom, ter vsem iskrenim soborcem, obenem pa zavrača sam intelekt, ki mu primanjkuje karakterja, ter je zato neuporaben. Zapomnite si tole: gniloba in propad, ki nas obkrožata, ne pomenita konca, temveč sta znak novega začetka. Ko nas bo dovolj povezanih in bomo začeli živeti kot Arijci, se nobena sila na svetu nebo mogla kosati z nami.   

Steve Stein-Socialna pravičnost

Nacionalsocializem verjame, da je za naše ljudi ključnega pomena, da si med seboj pomagajo, ter da skrbijo drug za drugega. Če kot rasa stojimo združeni, nas nič ne more ločiti. Če gledamo nase, kot na del ene velike družine, smo zmožni vsega in ravno to je bistvo socializma. Težava pa je v tem, da pride velikokrat, ko razpravljamo o tem do zbeganosti, saj lahko takoj opazimo, da mnogi nimajo prave predstave o tem kaj socializem zares je, medtem, ko drugi mislijo, da je sinonimen z marksizmom.

Poglejmo si najprej to napačno pojmovanje;

Komunizem ni bil nikoli politična filozofija, temveč je zločin proti človeštvu, ki v svoji teoriji zanika tako raso, kot tudi osebnost posameznika. Na mesto prve postavlja abstraktni univerzalizem, na mesto druge pa »množico«.  V praksi se komunizem poslužuje nenaravnih razrednih delitev, da bi tako majhna skupina ljudi pridobila moč in živela v razkošju na račun vseh ostalih. Izumitelji te grozote so bili dovolj prebrisani, da so trdili, da gre za dobrobit delavcev, vendar pa lahko le kakšen  »rdečkarski« univerzitetni profesor (ali pa norec) razloži na kakšen način so imeli običajni delavci kadarkoli kakšno korist od marksizma.

Pomen naše doktrine pa lahko razložimo s preprostim primerom. Vzemimo, na primer, dva soseda; ko potrebuje prvi pomoč pri pleskanju, skupaj čez vikend prepleskata njegovo hišo, ko pa je nekaj tednov kasneje pomoč potrebna drugemu, skupaj popravita njegov avto. To je socializem, in takrat ko bo prebivalstvo v večjem obsegu sprejelo takšne ideje, bodo ustvarjeni pogoji, ki si jih želimo v rasni državi.

No, sedaj se vrnimo na predmet naše diskusije. Res je, da mi obsojamo komunizem, vendar pa moramo priznati, da so marksisti govorili tudi o resničnih socialnih problemih, saj ne bi postali množično gibanje, če ti problemi ne bi obstajali. Prav tako se kljub temu, da so kapitalisti preživeli kritike komunistov, ne moremo pretvarjati, da je kapitalizem brez napak.

Mi ne zanikamo koristi svobodnega podjetništva, vendar pa verjamemo tudi, da morajo biti ljudje na vplivnih položajih odgovorni, ter da morajo nekaj vračati skupnosti. Dal vam bom primer; tisti, ki pokaže največ pameti, talenta in pobude si nedvomno zasluži vodenje podjetja, glede na to, da je najbolj sposoben za opravljanje te naloge. Vendar pa mora prav tako skrbeti za vse, ki so pri njemu zaposleni. Vsak, ki tega ne dela, ampak si reče: » Vse si bom vzel zase, drugi pa naj gredo k vragu«, predstavlja škodljiv element, proti kateremu mora država, ki ščiti interese vseh, ukrepati.

Pomembna dolžnost nove nacionalsocialistične oblasti bi bila zagotavljanje dostojne socialne pravičnosti za vse ljudi. Zato, ker ne bi smelo biti nikakršnih predsodkov, ki bi tolerirali, da se na belce, ki so delavci, gleda z zaničevanjem, bi moralo obstajati nekaj, kar bi zagotavljalo pristojno zdravniško oskrbo, poštene plače, varovanje okolja in pa vse, kar je nujno potrebno za to, da bi imeli mladi pari lahko otroke, ne da bi morali zato postavljati svojo prihodnost pod hipoteko.

Popolnoma butasto bi bilo verjeti, da so danes »naši« politiki zaskrbljeni, glede problemov na tem področju.

Mi smo proti kapitalizmu zato, ker se je sprevrgel v noro gonjo za bogastvom in je doktrina, ki se ravna po načelu »vsak mož zase«. Znebiti se hočemo špekuliranja, oderuštva, priskledništva in vseh drugih oblik ekonomskega parazitizma, kjer se ljudje, ki sami nič ne prispevajo, okoriščajo z delom drugih. Dostojen ekonomski sistem bi deloval tako, da bi imeli od njega koristi iskreni moški in ženske, ki trdo garajo za svoj zaslužek, ne pa pijavke in posojevalci denarja.

Najbolj pomembno bi bilo obujanje načela, da si vsakdo s svojim delom zasluži čast. Dokler se trudiš delati v dobrobit skupnosti, si zaslužiš spoštovanje, ne glede na to, ali si zdravnik ali pa koplješ jarke. Seveda bi imeli tisti, katerih sposobnosti in talenti imajo večji vpliv, ter tako pomagajo večjemu delu prebivalstva, tudi višjo plačo, vendar pa bi vsakomur moral biti zagotovljen dovolj visok zaslužek, da bi lahko živel zdravo življenje.

Danes lahko na televiziji gledamo humoristične nadaljevanke v katerih se grdo zasmehuje smetarje ali pa letalske strežnice. To je ogabno in ti isti elitistični bedaki, ki se jim zdi to smešno bi se prvi razjokali, če bi morali sami pospravljati svoje smeti, ali pa, če bi si morali sami pripraviti sendvič na letalu. Res pa je tudi, da se bo veliko ljudi približalo rasni ideji, šele, ko bodo sprevideli kako dobro lahko poskrbimo za izboljšavo ekonomskih pogojev.

Kapitalizem je antirasna doktrina, saj mnoga podjetja in industrialci zaposlujejo ilegalne in druge nebele imigrante, ker vedo, da bodo le-ti delali za najnižjo možno plačo. Te sodobne tatinske barone očitno ne peče vest zaradi ljudi njihove lastne rase, ki so zaradi tega brezposelni. Očitno jim je malo mar lačnih dojenčkov in drugih težav v revnih domovin, ter trpljenja, ki je posledica tega, da selijo tovarne na druge celine, kjer lahko prihranijo nekaj dolarjev s suženjskim delom.  

Razlog za to žalostno stanje pa je predvsem želja, da se upošteva le ena stvar; profit, profit in še enkrat profit! Takšno mišljenje je ogabno in mora biti čim prej izkoreninjeno. V resnici delavci nikakor ne predstavljajo slabega elementa naše rase. Nasprotno od tega najdemo ravno v tem delu prebivalstva še vedno resnične arijske vrline kot so čast, varčnost, trdnost in zvestoba. Zato je to, da delavci od plače do plače komaj preživijo, medtem, ko korupcija sladko spi v dvorcih greh, če ne že zločin. Še enkrat poudarjam, da težava ni v samem svobodnem podjetništvu ali v tekmovalnosti, vendar pa je treba najti boljšo zamenjavo za kapitalistični materializem.

Ni težko razložiti zakaj bi bil za to ustrezen nacionalsocializem. Začeli bi lahko z ustvarjanjem načrtov v korist kmetom ki so, in tudi ostajajo, hrbtenica naroda. Zatem bi se posvetili kvalitetni izobrazbi, ki bi bila takšna, da bi vsakemu posamezniku pomagala doseči njegov poln potencial. Nato bi se posvetili temu, da bi vsakogar njegovo delo izpopolnjevalo, tako, da bi delal v stroki, ki najbolj odgovarja njegovim talentom. Če bi še naprej nadaljeval v tej smeri, bi se ta članek spremenil v knjigo, tako, da bodo za to kar hočem povedati, morali ti primeri zaenkrat zadostovati.

Danes so mladi bolj ali manj prepuščeni samim sebi, zaradi česar so postavljeni v položaj v katerem vpliva na njih vsak element neodgovornosti. Mi verjamemo, da ravno na mladih stoji prihodnost naše rase, zato bi v naši viziji države obstajale mladinske zveze, ki bi mladim pomagale pri njihovem nadaljnjem razvoju. V teh zvezah bi se mladi učili tovarištva, predanosti in žrtvovanja, organizirane pa bi bile tako, da bi se mladina vključevala v konstruktivne dejavnosti, kot so košnja trave starejših občanov, čiščenje parkov in drugih javnih mest. Mestni mladini pa bi omogočale priložnost, da sodeluje v agrikulturnih projektih, ter k njim prispeva.Tako bi se mladi iz mesta naučili ljubezni do narave. Vse to bi spodbujalo duh skupnosti in obenem uničevalo nenaravne delitve. To je socializem in to bo eden izmed temeljev bodoče rasne države.

Vse to vam prikazuje za kaj se mi zavzemamo, proti nam pa so vsi tisti, ki jim trenutni sistem odgovarja, kot tudi strahopetci in prodane duše, ki se zavedajo, da je nekaj narobe, vendar pa niso niso pripravljeni premakniti niti prsta, da bi pomagali to popraviti. Medtem, ko boste na naši strani našli tiste, ki se zavzemajo za revolucionarna stališča in so proti morali moderne družbe. To so moški in ženske, ki so sprevideli, da je brigati se le zase ničvredno prizadevanje, ter iščejo pozitivne rešitve za svet, ki je postal nor. Od naših podpornikov in privržencev zahtevamo le, da skrbijo za svojo raso, za svoje otroke in za ta planet. Šele, ko bo enkrat dovolj tistih, ki smo pripravljeni to početi, bomo lahko ustvarili družbo o kakršni lahko danes samo sanjamo.

Steve Stein-Droga ali čast

Trditi, da obstaja v tej državi problem droge je enako kot trditi, da je nebo modro in trava zelena. Dovolj je, da nekdo preprosto prižge televizor, in že bo spoznal to epidemijo; veliko število aretacij na meji, pogosti strelski obračuni in še na tisoče drugih stvari. Vendar pa, ali moramo biti zaradi tega pretreseni, glede na to, da živimo v zares bolni družbi? Vprašanje, ki si ga moramo postaviti je: Kakšen vpliv ima vse to na nas, ki se borimo za obstanek našega naroda in za prihodnost naših otrok? To vprašanje zahteva odgovor z obširno razlago, zaradi mnogih različnih pogledov ljudi, ki spadajo na našo stran.

Mlajše generacije našega gibanja so priča temu problemu iz prve roke, na načine, ki jih starejši soborci ne znajo zares ceniti. Zato se v naši razlagi ne bomo zanašali na konvencionalne odnose gibanja, saj le-ti prihajajo od ljudi, ki sicer mislijo dobro, vendar pa nimajo občutka za ta predmet v pogovoru. To pa je zelo važno, saj moramo doseči mladino, fante in dekleta z brezmejnimi možnostmi, ker so ravno oni najbolj pogosto okuženi z drogami. Začeli bomo tako, da bomo ločili marihuano od ostalih narkotikov. Poznal sem veliko ljudi,ki so kadili travo. Oni so vedno trdili, da kajenje trave ni nič hujše od tega, če spijemo eno pivo. Kot bomo videli kasneje, je tak pogled zabloda, čeprav priznam, da je na zidarskem odru lažje delati z nekom ki je »zakajen«, kot pa s težkim pijancem. Ne glede na to, kakšno je naše mnenje o marihuani, so mnogi od nas videli posledice težjih drog in vsi se moramo strinjati v tem, da za takšen strup ni prostora v našem gibanju.

Moje izkušnje izhajajo iz tega, da sem videl, kako so se nekateri moji stari prijatelji navleki na »kemijo«. S temi ljudmi sem odraščal in lahko trdim, da res niso bili slabi ljudje, vendar pa so bili po pol leta uporabe teh smeti pripravljeni oropati lastno mati, da bi zadovoljili svojo potrebo. Ogabno je gledati arijsko mladin, ko hodi po tej poti sigurnega propada.

V vsakem primeru pa je treba zvaliti krivdo na resničnega krivca; na sistem, ki našim ljudem ne daje možnosti, da bi v nekaj verjeli, ob istem času pa uničuje vsak naraven instinkt in tako iz mnogih ljudi ustvari bednike, še preden so stari osemnajst let. »Beg od realnosti« je geslo uživalcev mamil, vendar pa, ali je res presenetljivo, da si mnogi izmed njih želijo prav to. Prihranimo naš bes raje za tiste, ki so odgovorni za pogoje, ki so uničili mnoga življenja.

Vendar pa si kljub temu ne smemo dovoliti, da bi bili tolerantni na tem področju, tudi do žrtev ne. Narkomanom, preprosto rečeno, ne moremo zaupati. Če bi bili do njih razumevajoči, ter bi jih sprejeli v naše gibanje, bi to pomenilo samomor. Moški in ženske, ki niso sposobni delati sami zase, ter potrebujejo kemijsko substanco, da lahko sploh funkcionirajo, so slabi ljudje. Ne glede na to kako prijazni ste do njih, to pomeni, da vas bodo pod najmanjšim pritiskom, ali pa, če lahko upajo na nagrado, izdali.  

Ko pa govorimo o tej tematiki, ne moremo pričakovati nikakršnih perspektivnih argumentov od starejše generacije soborcev, saj so oni, zaradi pomanjkanja izkušenj, mnenja, da je vsakdo, ki je kdaj samo poskusil, ali pa užival drogo, navaden ničvrednež.

Tako mišljenje pa ni samo napačno, ampak je tudi kontraproduktivno. Danes ni za povprečnega srednješolca nič posebnega, če je enkrat ali dvakrat povlekel linijo kokaina. To tako vam, kot tudi meni, ni všeč, vendar pa bi bilo vse te ljudji obsojati skrajno neumno, saj bi si s tem odtujili njihovo potencialno podporo. Dal vam bom primer; eden izmed najboljših ljudi, ki jih poznam v zaporniškem sistemu Floride, je človek, ki priznava, da je bil, dokler je bil svoboden, navadna smet. Mamila je začel uživati, ko je bil še zelo mlad in od takrat mu je šlo vse navzdol. Danes pa je zvest soborec, kakršnega si lahko le želite. Osebno sem videl, kako je svoje življenje postavil na kocko, ko je branil belo mladino pred organizirano agresijo temnopoltih. Verjamem, da je to več, kar bi marsikdo, ki bi na njega sicer gledal zviška, lahko rekel zase. On vedno politično rekrutira ljudi in velikokrat razlaga, da je potrebno živeti na način, ki je vreden naših prepričanj. Je eden izmed redkih ljudi na katerega se lahko zanesem, da mi bo kril hrbet v skrajno resnih situacijah. Bilo bi smrtno zmotno trditi za takšnega soborca, da je »nižji človek«, le zaradi njegove preteklosti.

Res pa je, da morate pozorno in pazljivo opazovati vsakogar, ki je v preteklosti užival mamila, sploh na začetku, preden pridobi vaše zaupanje. Vendar pa, po drugi strani, velja to za vsakogar, ne le za bivše uživalce mamil. Nekaj pa je sigurno; mišljenje, da je treba vsakogar, ki je kot najstnik zašel na kriva pota zaničevati, je sramotno in pod našo ravnjo. Nič od tega pa nikakor ne velja za tiste, ki še vedno uživajo mamila; razen, če jih poznate in ste jih zasačili ob pravem času, ko še niso pregloboko zabredli. V vseh ostali primerih pa pomagajo le izkušnje. Na vsak našin se moramo izogibati narkomanov, razen, ko gre za ljudi, ki so se odvadili in znebili drog, ter so se izkazali za zaupanja vredne osebe.

Sedaj pa se vrnimo še k marihuani. Proti temu mamilu smo zaradi dveh razlogov:

1. Četudi bi se strinjali s tem, da marihuana ni nič slabša od enega spitega piva, kar je seveda sporno, gre še vedno za nelegalno substanco. Marihuane ne morete preprosto kupiti v trgovini, kar pomeni, da ste lahko zaradi nje prej ali slej aretirani. Obtožnica za prodajo, nakup ali posedovanje drog je nekaj na kar ne morete biti ponosni. Prav tako mi ni treba razlagati, kako nas takšna zadeva prikaže v očeh ostalih ljudi. Mi trdimo, da smo moralno boljši od naših sedanjih oblasti, vendar pa lahko to dokažemo le z našim obnašanjem. Torej sledi naslednji zaključek; Ali si človek želi, da ga njegovi otroci vidijo kot narkomana? ( pod predpostavko, da je sploh zmožen imeti otroke, saj nekatere raziskave kažejo, da ratajo uživalci marihuane s časom impotentni). Vsak, ki mu ni jasno, da je odgovor na to vprašanje NE, ne more nikoli biti eden izmed nas.

2. Tisti, ki uživajo marihuano, ker se ne morejo soočiti in sprijazniti s trenutnim stanjem, ter ne morejo sprejeti stvari takšnih kakršne so; enako velja tudi za alkoholike. Nekdo, ki pa se ne more soočiti niti z lastnimi problemi in težavami, pa sigurno ni dovolj močen, da bi bil pobudnik revolucije.

Prav tako pa mi ne obsojamo tistih, ki so včasih kadili travo, iz naslednjih razlogov;  Mladini je danes odvzeta izbira, zato nima skoraj ničesar v kar bi lahko verjela; večini mladih že v letih preden so dovolj stari, da bi lahko sprejemali zrele odločitve. Kdor razume kje se začne strmoglavljenje obstoječe strukture, bo razumel tudi, da igra ta del prebivalstva zelo pomembno vlogo v dosežku našega cilja. Zato moramo mladim, če ne želimo, da zapadejo v droge, ponuditi alternativo tem smrtonosnim substancam.

Na vso srečo pa mi že imamo alternativo, ki je kot nalašč za to situacijo; naše plemenito gibanje lahko zapolni to praznino in ponudi beli mladini smisel v življenju. Naša borba pod sloganom »14 besed«, jim daje tudi upanje; to pa je udobje, ki ga bodo težko našli kje drugje. Naši mladini zato sporočam: » Imate možnost za lasten doprinos v borbi za naš rasni obstanek. Če boste to možnost izkoristili, boste živeli življenje na katerega boste lahko ponosni, skupaj pa bomo ustvarili družbo v kateri noben pripadnik našega naroda ne bo imel želje ali potrebe, da se ga »zadene« ali pa pobegne od realnosti. Ne glede na vse žrtve, ki so potrebne in na vse prepreke, ki ležijo pred nami v naši borbi, ne bo nikomur nikoli žal, da je izbral čast in rekel ne drogam.

David Lane-Kdo je bel?

Tisti, ki že leta ali pa desetletja spremljate ali, aktivno sodelujete v gibanju, ki se bori za ohranitev bele rase, veste, da se je dogajalo, da so različni provokatorji napadali rasno čistost priznanih vodji, da bi s tem postavljali pod vprašaj tudi njihove motive. Po mojem mnenju se razlog, da je to delovalo v prid našim sovražnikom, delno nahaja v nazoru, ki se je razvil iz tuje religije. Osnovna doktrina judeokrščanstva in tisti del, zaradi katerega je le-to pogubno privlačno, je ta, da lahko manjvredni ljudje pridobijo večvreden položaj brez ustreznega truda. Judeokristjan z inteligenčnim kvocientom 90 in bedno življenjsko zgodovino se da lahko krstiti; ponovi nekaj obrednih besed in že si je prisvojil »božji status«, ter tako postane bolj vreden od nekoga z veliko boljšim karakterjem, ki je milijonkrat bolj inteligenten od njega. No in »sindrom modrih oči« je tipičen za takšno mentaliteto. Jaz lahko to rečem premišljeno, saj sem sam nordijski tip; visok, z modrimi očmi in blond lasmi. Kljub temu pa lahko le ugibam o čistosti mojih prednikov. Moj pravi oče je mojo mati prodajal za denar in pijačo, tako prijateljem, kot tudi tujcem. Vem pa to; Izgledam kot belec, borim se za belo raso, priznavam njene dosežke, hočem ohraniti svojo vrsto, ob misli, da lahko lepota bele arijske ženske izgine iz obličja zemlje enkrat za vselej se zgrozim in čutim trpljenje vsakega belega otroka, ki preživlja torturo ameriške multirasne nočne more. Lepoto vidim v keltski princesi z rjavimi ali rdečimi lasmi in zelenimi očmi, kot tudi v postavni nordijski boginja z modrimi očmi in zlatimi lasmi ali pa v irskem dekletu pegastega obraza. Junaštvo vidim v Robertu Jay Mathewsu in v Richardu Scutariu s črnimi lasmi in zelenimi ali rjavimi očmi, kot tudi v Franku Desilvi, svetlopoltem soborcu s francosko-portugalskim imenom, ter lahko dodam, da so oni veliko bolj plemeniti od devetindevetdeset odstotkov  teh, ki ustrezajo »nordijskem idealu«.

Vsem, ki se hvalijo s svojo »čistostjo« bi rad povedal tole; imate dva starša, dva dedka in dve babici, štiri pradedke in štiri prababice in tako dalje. Če gremo nazaj za petsto ali več let, imate že milijon prednikov. Nekaj generacij v preteklost, in vaš prednik je lahko vsakdo, ki je kdaj hodil po evropskih tleh, kar pa vključuje tudi Hune, Mongole in Mavre. Torej, če gledamo desettisočletja nazaj ni noben sto odstotni Arijec. Vendar pa ne glede na to še vedno obstajamo, kot prepoznavna in edinstvena biološka entiteta. Kulture in civilizacije, ki smo jih ustvarili so brez primere. Lepota naših žensk, ne glede na to, ali gre za blondinke, rjavolaske ali pa rdečelaske z zelenimi, modrimi ali rjavimi očmi, pa predstavlja poželenje vseh moških in zavidanje vseh žensk. Zato se ne smemo razburjati zaradi nekih govoric ali špekulacij o tem, ali je nekdo ena šestnajstina Indijanca, ali pa, če ima nekaj italijanske, španske ali portugalske krvi. O tem, če je celoten preostali genski bazen belcev petindevetdeset ali pa sedemindevetdeset arijsko čist, ne bomo razglabljali.

 Razume se, da bi bilo tragično, če bi različni tipi naše rase izgubili svoje prepoznavne in edinstvene lastnosti in lepoto. Upajmo, da bomo, ko bomo zagotovili obstoj naši rasi in prihodnost VSEM belim otrokom, šli tudi korak v to smer ohranjanja te raznolikosti. Vendar pa moramo zaenkrat sprejeti okoliščine in dejstva. Skupaj bomo delali za našo sveto stvar, ter ne bomo trpeli provokatorjev, delitev in nesoglasij. Če nekdo zgleda kot belec, se obnaša kot belec in se bori kot belec, potem to pomeni, da je belec, če njegova dejanja ne dokažejo nasprotno. Po drugi strani pa tisti, ki nam nasprotujejo, nas kritizirajo in ovirajo, ter ne podpirajo naše borbe, nikakor niso naši prijatelji, ne glede na njihovo poreklo ali izgled. 

David Lane-Moralna avtoriteta

Dokler bodo mediji, v vseh svojih aspektih, sposobni ohranjati lažno sliko moralne avtoritete političnih in religijskih institucij, ki sodelujejo v umoru bele rase, bo naša rasa še naprej nepremišljeno drvela v izumrtje. Amerika je vedno bila, in je še danes, instrument, ki so ga oblikovali samooklicani svetovni vladarji, s katerim bodo dosegli coup de grace, poslednji smrtni udarec naši rasi. Zato sem sledečo kratko deklaracijo sestavil z namenom, da popolnoma razkrinkam lažno iluzijo moralne avtoritete naših krvnikov . To pismo je prošnja, da sledečo deklaracijo širite kolikor je mogoče, saj naša rasa že pada v prepad. Prosim vas, da to deklaracijo pošiljate vašim prijateljem in različnim publikacijam, ter jo širite povsod po spletu. Če jo želite uporabljati znotraj okvirjev vašega pisanja, jo prosim uporabite v celoti, takšno kot je, saj je spisana tako, da bo sprožila največji možen čustveni in vsebinski učinek in odziv.

Deklaracija

V vojnah, okupacijah in revolucijah v katerih je Amerika sodelovala, ali pa jih je sprožila in financirala, od juga (nanaša se na ameriško državljansko vojno) do Kube, Mehike, Paname, Italije, Nemčije (kjer je bila dvakrat), Japonske, Koreje, Vietnama, Iraka, Libije, Bosne in Srbije - lahko bi še našteval i- znaša število mrtvih in pohabljenih najmanj dvesto milijonov, od tega pa je polovica žrtev belcev.

Odločen, da meša in uničuje integriteto ras, narodov in kultur, predvsem pa, da zmeša, preplavi, integrira, križa, z vojnami zreducira in na koncu iztrebi belo raso, je rdeče-belo-moder stroj za množično pobijanje bil in tudi ostal motor holokavsta, genocida in smrti, brez primere v človeški zgodovini. Tirani, kot vedno, bremenijo poražene borce za svobodo z lažnimi obtožbami, da so se posluževali teh istih taktik holokavsta, ki se jih poslužujejo oni sami, ter si s pomočjo teh laži prisvajajo moralno avtoriteto. Vendar pa tisti opazovalci, ki posedujejo osebno integriteto in neokrnjeno sposobnost zdravega razuma, vidijo celotno sliko, ali dvesto milijonov žrtev genocida, in razumejo, da postane propaganda zmagovalcev zgodovina poražencev. Amerika nam odreka bele narode, belske šole, belske organizacije in vse kar je nujno potrebno za rasno preživetje. Poleg tega nenehno promovira medrasne spolne odnose za, kmalu poslednjo, generacijo belih žensk. Gre za zlonameren, zavesten genocid. Resnična moralna avtoriteta pripada tistim, ki se upirajo genocidu, v skladu s prvim in najvišjim zakonom narave, ki pa je ohranitev lastne vrste.

Ian Stuart Donaldson-Vera v boj

Kaj lahko v današnjih dneh negotovosti in političnega nadzora nad zahodnjaškim umom s strani sionističnih medijev še daje evropskim-ali bližje domu britanskim-ljudstvom nekaj upanja za prihodnost? Ko pogledaš okoli sebe in vidiš, kakšen pritisk ima diktatura treh strank na Britanijo, bi ti bilo lahko oproščeno, če bi se le usedel in prepustil preplaviti valu depresije in brezupa. ˝Diktatura treh strank?˝, se morda sprašuješ?  Ta diktatura treh strank je nastala, ko so se možje, ki vlečejo niti odločili, da so  ˝banda štirih˝ in liberalni zavezniki le-te samo okruški iz istega pokvarjenega bloka, kot že obvladani torijevci in laburisti. Vsako politično stranko, ki predstavlja kakršnokoli grožnjo tej pošastni združbi, bodo medijske lutke grdo klevetale, prav tako pa bo tudi politično omejena s pomočjo hinavskih sredstev (zakoni glede rasne diskriminacije itd.) ter na koncu kriminalizirana, da bi se  pozornost javnosti odtegnila proč od samega cilja stranke.

V normalni družbi bi se javnost spraševala, zakaj njene lastne ljudi preganjajo in zapirajo, ker hočejo postaviti lastno domovino in kulturo na prvo mesto. Prav tako bi ljudje želeli vedeti zakaj se druge rase stalno spodbuja in slavi, medtem, ko se njihovo lastno, neskončno naprednejšo zgodovino, in pa njihov način življenja, močno zanemarja in pravzaprav zaničuje. Vendar pa, kot vemo, to ni navadna družba. Pozicije moči tega nekoč velikega naroda so zavzela bitja najslabše vrste. V nekaterih primerih so ta bitja pravzaprav Britanci. Ti izdajalci morajo biti ob končni sodbi obravnavani še strožje od tujcev, ki nadzorujejo vsako njihovo dejanje. Ti ljudje so zavoljo svoje osebne koristi prodali svojo raso in svoj narod.

Kot nacionalisti moramo premagati največje ovire, ki so bile kadarkoli postavljene pred kakšno politično gibanje, preden lahko sploh upamo na doseg politične moči. Prva in najpomembnejša stvar, ki jo moramo imeti je vera. Vera v veličino naše rase. Vera v ideologijo našega gibanja, in končno vera v neizbežnost naše končne zmage. Ta vera nas bo ohranjala v temnih obdobjih zatiranja, zapiranja in celo smrti. Vera ni nekaj, kar umre s posameznikom, temveč je večni plamen, ki ne bo ugasnil do konca dni. To je edina stvar, ki je naši sovražniki ne morejo uničiti.

Soočali se bomo z vedno večjim medijskim obrekovanjem, na katerega pa nam ne bo dovoljeno odgovarjati. Soočali se bomo z vse večjim nadlegovanjem politično nadzorovane policije, ki bo, čeprav morda proti lastni vesti, ubogala dane ukaze in nam nastavljala zaporne kazni, ki bodo popolnoma neutemeljene. To moramo pričakovati, zato moramo biti umsko in telesno pripravljeni na vse oblike opozicije in odpora ,če hočemo imeti moč, da preživimo in da nadaljujemo naš boj skozi naša življenja. Če hočemo v Britaniji doseči naš cilj, morajo biti naši ključni člani, kot tudi največji del našega celotnega članstva, duhovno in politično predani našemu verovanju v raso in narod.

Še naprej moramo ustvarjati in utrjevati vezi s sorodnimi organizacijami v Evropi ter tako zagotoviti, da ne bo nobeden od veličastnih dosežkov evropske kulture in zgodovine pozabljen ali zanemarjen. Le z vseevropskim sodelovanjem lahko upamo, da bomo sčasoma lahko ponudili možno alternativo strahovladi boljševističnega imperija ali vulgarni, z drogami prežeti, multirasni zmešnjavi ameriškega kapitalizma. 

V novo ustvarjeni Evropi bo vladal mir zaradi vzajemnega spoštovanja med ljudstvi in kulturami tega nekoč veličastnega kontinenta. Nič več ne bosta tuji kriminal in uvožena pregreha cvetela v naših mestih, v katerih bo vrnitev starega duha skupnosti dosežena z za vse spodobnimi bivališči, ki bodo pomenila konec obstoja pošastnih stolpnic. Nič več ne bo naše podeželje zanemarjeno in uničevano. Prevladala bosta duh samozadostnosti in ponos na delo na britanskih tleh za dobrobit Britanije in Britancev. Zaradi oborožene nevtralnosti, Evropa ne bo več nastopala v areni ameriško-sovjetskih vojnih iger, njuni odvratni ideologiji pa bosta ostali daleč od obal Evrope

Da bi vse to dosegli, moramo imeti skupaj z našimi evropskimi soborci predvsem vero. Naši sovražniki so močni, mi pa smo trenutno  številčno relativno šibki, toda v duhu smo nepremagljivi. Moramo razumeti, da se proti našim sovražnikom borimo za obstoj evropskih ljudstev. Če nam spodleti, bomo, skupaj z evropsko civilizacijo, uničeni; prav tako pa moramo v naših srcih sprejeti, da moramo biti, če bomo sčasoma zmagali, do naših sovražnikov neusmiljeni. Če tega raka ne zatremo v kali, se bomo morali kasneje soočiti z njegovim ponovnim pojavom. 

Moramo imeti vero v to, v našo borbo do smrti.