12. maj 2020

Oswald Mosley-Ideologija fašizma

Ideje v praznini me niso nikoli privlačile; mislim morajo slediti dejanja, sicer je politično življenje nesmiselno. Včasih me obtožujejo, da je moj pristop obenem preveč intelektualen in preveč grob, preveč učenjaški in preveč ljudski, zmešnjava učenjaštva in ulice. Sodeč po tej teoriji, sem obsedel med dvema stoloma, moje vodstvo pa je bilo posledično narobe razumljeno. Pravzaprav pa gre za kritiko, ki ne razume realnosti moderne politike. Tisti, ki niso sposobni videti bistvene povezave med mislijo in dejanjem, ki tvorita eno celoto, niso primerni za surove in obenem tudi diskretne posle resnične politike 20. stoletja. Ni dovolj le, da imamo ideje, temveč morajo biti le te tudi sprejete in izvršene. Opisal sem izide takšnih poskusov znotraj starih strank in prišel do točke v tej zgodbi, ko smo šli onkraj njihovega sveta, z neposrednim apeliranjem na ljudske množice. Takrat pa se je nad nas spustila celotna teža sistema, organizirana da bi nas zadušila. Odrekana so nam bila vsa sredstva izražanja in publicitete, soočali pa smo se tudi s silo neizbežnega nasilja, ki nam je želelo odvzeti naše zadnje sredstvo prepričevanja, izgovorjeno besedo na javnih zborovanjih.  Ko se ozrem nazaj, se mi znova poraja glavno vprašanje; kaj naj bi naredili, šli domov in odnehali?


Ravno na tej točki se mora intelekt končno odločiti ali naj se umakne v slonokoščeni stolp, ali pa naj stopi na ulico, pripravljen na vse kar temu sledi. Takrat se mora intelekt, če želi biti uspešen,  združiti z voljo, sicer ideja ostane v praznini. V tej uri je bil potreben »človek misli in dejanj«, ki sem ga opisal v svoji knjigi Alternativa (Alternative). Ne gre za ravno privlačen naziv in tudi sam ga ne obožujem preveč, vendar pa jedrnato izraža temeljno potrebo modernega sveta: može, ki lahko obenem mislijo in delujejo. To, da sta si misel in dejanje antitetična, kot namiguje kritika združevanja ekonomskih politik z gibanjem črnosrajčnikov, je daleč od resnice, saj pravzaprav predstavljata dva ključna dela ene ustvarjalne celote; njuna zveza je nepogrešljiva in vitalnega pomena za novo rojstvo. V luči sodobne izkušnje se tega ne da zanikati. Danes polovici sveta vlada komunizem, ki počiva na kombinaciji marksistične miselnosti in dejanj komunistične partije. Bi se kaj sploh zgodilo, če bi ideja ostala le na jeziku? Njeno zavojevanje polovice sveta so uresničile najbolj neizprosne, surove in brezvestne metode, kar jih je človeštvo kdaj videlo. Te metode bodo po mojem mnenju zaradi naštetega na koncu škodovale sami ideji, vendar pa kljub temu utelešajo dejanja skrajne stopnje.

Včasih se pojavi površno vprašanje, ali je ideja res imela karkoli s temi dejanji, glede na to, da niti eden na sto članov komunistične partije ne razume marksizma, niti eden na milijon prebivalcev v državah, ki so privržene temu nazoru pa ni nikoli bral Marxa. Zakaj bi torej ta zapletena in ne preveč popularna doktrina imela karkoli s temi dosežki? Gre za površno vprašanje, na katerega pa je težko odgovoriti brez psihološke razprave, ki raziskuje korenine človeške narave. Na kratko povedano, nobeno gibanje človeške misli in duha ne pride daleč, če ga ne navdihuje ideja, ki je, ne glede na to, če je to dobro ali slabo, realna. Lahko je nejasna in popačena kot marksistična ekonomska teorija, ali pa jasna in preprosta kot krščanska doktrina ljubezni, vendar pa mora biti realna v smislu, da ugaja nekemu globokemu čustvu v človeški naravi.

Ko je misel nejasna se mora spremeniti v občutek, da bi bila učinkovita. Razume jo le elita, in če gre za realno in močno idejo, razvije v le tej določen odnos do življenja. Ta odnos postane občutje množice, ko ga zatem elita prenaša na druge, ki niso seznanjeni z vsemi podrobnostmi njene misli. Odločna ideja, spremenjena v  splošno občutje lahko povzroči rojstvo nove civilizacije. Brez takšne ideje ostanejo dejanja v praznini, brez dejanj pa ostane ideja v praznini.

To resnico so dobro razumeli in v praksi uporabljali ljudje od katerih bi najmanj pričakovali, da jo lahko dojamejo. Zaradi tega je Stalin, kljub surovosti svojih dejanj, toleriral in celo spodbujal intelektualce, ki so ga verjetno velikokrat razjezili zaradi istih razlogov, zaradi katerih je Platon tako nepričakovano predlagal izključitev pesnikov iz Republike. Tudi Mao se je jasno zavedal te nujnosti, ko je spodbujal tako »sto cvetov« intelektualcev, kot tudi razvoj Rdeče garde. Lenin, ki je, morda z izjemo Trockega, od vseh ruskih komunističnih voditeljev v sebi najbolj usklajeval vrline razmišljanja in dejanj, je nedvomno prepoznal v tej sintezi predpogoj za vsako gibanje, ki bi dalo človeštvu novo obliko, kljub temu, da to ni bilo tako razvidno iz njegovega obnašanja, v nemirnem času njegovega obdobja.

Tudi fašizem je prevzel mnogo od svojih intelektualnih predhodnikov, kamor pa nikakor ne spadajo le relativno moderni viri, ki se mu jih po navadi pripisuje, kot so Sorel, Pareto, Proudhon, Nietzsche ali zgodnejši angleški pisci in možje akcije kot so Hobbes, Strafford, Bolingbroke, ter kasneje Carlyle. Nekaj let nazaj je Dr. Popper prinesel marljivost in načitanost srednje Evrope na Londonsko univerzo in v svoji knjigi Odprta družba in njeni sovražniki ožigosal praktično vsakega izjemnega misleca, od Platona do Hegla, za fašista. Sam sem z veseljem sprejel to darilo in izrazil svojo hvaležnost za potrditev tega, kar sem sam že dolgo domneval.

Marksizem je bil zanikanje 19. stoletja, kljub temu pa je komunizem za trajen uspeh potreboval intelektualno ozadje; imeti le sveženj pritožb in zamer ni bilo dovolj. Potemtakem bo za evropski nazor, ki bo potrjevanje 20. stoletja, nujna moč intelekta in domišljije. V dolgih letih po vojni sem tej nuji posvetil večino svoje energije.

Fašizem ni imel dovolj časa, da bi prerastel v novo kulturo, ki bi kasneje zacvetela v novi civilizaciji. Pravzaprav je organska narava fašizma onemogočala nastanek nove kulture v smislu nenadnega razhoda s preteklostjo, saj je v svoji biti ohranjala in obnavljala evropske vrednote. Sam sem že razmislil o seriji praktičnih predlogov glede neposredne nevarnosti in dolgoročnih potreb moje dežele; napočil je čas, ko je postalo nujno, da se jih začne izvajati.  Torej ni šlo le za barbarizem, ko sem takrat rekel, da možje, ki mislijo niso dovolj in da je treba poiskati može, ki so sposobni čutiti in delati. Šlo je za spoznanje resnice, ki je bila onkraj intelektualcev, s katerimi sem bil takrat povezan, in ki jih je ravno zato, ker je bila nad njimi, globoko užalila. Preseganje antiteze intelekta in občutka  v sintezo nove stopnje, ki vključuje tako misel kot tudi dejanja, je ključnega pomena.

Ko so moji prvotni intelektualni družabniki odšli, šokirani zaradi dejanj odpora proti organiziranemu nasilju, se je govorilo, da sem se obkrožil z butastimi suroveži, ki so bili priročno označeni za nasilneže. V bistvu pa so se, zaradi preučevanja pod vplivom takratnih dogodkov, pojavili novi intelektualci, ki so se v umu lahko kosali s tistimi, ki so odšli, obenem pa so jih prekašali v karakterju. V  moji skupini so bili ljudje, ki bi lahko povečali sloves vsakega kabineta in se izkazali na vsaki univerzi. Njihova imena niso nikoli postala zelo znana zaradi zatiranja, ki je želelo preprečiti, da bi postali slavni, ko so se pojavili, drugi pa se niso želeli javno izpostavljati, da ne bi ogrožali svojih služb in lastnega preživetja. V teh razmerah je naše gibanje postajalo vse bolj podobno ledeni gori, katere večji del se nahaja pod gladino.

Nedavno je izšla knjiga Johna Harrisona, Reakcionarji, ki  naj bi pripisovala fašistična nagnjenja naslednjim pisateljem; Yeatsu, T. S. Eliotu, Poundu, Wyndham Lewisu in D. H. Lawrenceu. V tem primeru se naslov knjige ne sklada z njeno vsebino, saj pisatelji ne morejo biti obenem fašisti in reakcionarji. Gibanje desnice nima nič opraviti s fašizmom, ki se ga lahko opiše kot revolucionarnega, ne pa tudi kot reakcionarnega.

Grdo obrekovana množica naših članov je predstavljala cvet angleškega ljudstva. To so bili možje in žene z vizijo, sposobni videti prihajajočo pogubo vrednot in položaja njihove dežele, ki so posedovali voljo in pogum, da se ji uprejo. Zagotovo so bili to večinoma bolj ljudje občutkov in dejanj, kot učenjaštva, tip vojaka in ne učenjaka, ki je dajal prednost meču namesto peresa. Vendar pa so ravno takšni ljudje, združeni z ustvarjalnimi misleci, zgradili vsa gibanja realnosti. Zaradi naglega napredovanja našega gibanja nismo imeli veliko časa za akademske pustosti. Pravzaprav nismo imeli dovolj časa niti za resne razprave, ki so nujno potrebne za napredek misli in razvoj politične strategije. V tem obdobju ni bilo nikoli dovolj časa in vedno smo bili v naglici; bili smo omejeni, to omejenost pa so odpravile šele naknadne izkušnje. Spomnim se, kako mi je eden izmed naših najboljših mož, ki je po osupljivi karieri v Kraljevem vojnem letalstvu pokazal izredno sposobnost za ulično vodstvo, rekel: » Malo tega kar si napisal sem prebral, saj sem vedno zaposlen s svojim delom, pa tudi od tega kar govoriš ne slišim prav veliko, ker moram biti na shodih vedno pozoren na naslednjega rdečkarja, ki bo hotel povzročati težave, vendar pa kljub temu čutim s teboj«. Njegovo spoštovanje je bilo poklon zmožnosti pretvarjanja nove misli in morale v občutek, ki lahko prevzame in navdihne predane in strastne može. Prav tako me je po končanem govoru bolj od kakršnekoli hvale razveselilo to, ko je k meni pristopil kakšen spodoben star Anglež in rekel: »To kar govorite čutim že celo življenje«. S tem je hotel povedati, da se je govor dotaknil neke globoke strune v večni biti Anglije.

Brez dvoma se bo to zdelo absurdno tistim, ki se jih smatra za intelektualce in ki posedujejo vse kvalifikacije za ta naziv, razen intelekta. Vendar pa ne gre le za sentiment; to je realnost, sila ki premika može. Nekdo, ki je vodja in predstavlja vodenje, bi se moral počutiti enako domače v preučevanju ekonomije, v domovih najrevnejših v trenutkih nesreče ali veselja, v razigranih prizorih angleških pivnic in v filozofskih razpravah na univerzah. Vodenje mora biti povezano z angleškim in sedaj tudi z evropskim življenjem, obenem razumevajoče in ustvarjalno. Ob istem času mora ceniti sedanjost in si prizadevati za doseganje novih višin.  Naša dejanja in naše misli so se nenehno razvijale. Že v razburkani predvojni politiki je bila ekonomskim konceptom, ki so se rodili znotraj Laburistične stranke, dodana sveža misel, vendar pa je zato, ker je fašizem predstavljal predvsem nacionalni nazor, imel nov ideološki razvoj le malo skupnega z miselnostjo sočasnih gibanj na celini.

Moje življenje je zaznamoval kontrast, kar je dobro, če je seveda ta kontrast izražen v dveh polovicah ene harmonične celote, ki služi istemu vseobsegajočemu cilju, in ne v neslogi razcepljene osebnosti. Nekaj o dejanjih iz mojega fašističnega obdobja, s katerimi sem si zagotovil pravico, da sem na javnih zborovanjih lahko govoril o ekonomskih načelih, ki sem jih razvil, ko sem bil še član Laburistične stranke, sem že povedal. Sedaj pa moram povedati še kaj o idejah iz precej drugačne miselne sfere, ki so ekonomiji iz dni Laburistične stranke, dodale ideologijo. Te ideje se mi zdijo okorne in nezadovoljive, če jih primerjam s svojim razmišljanjem in pisanjem od druge svetovne vojne, ki ji je sledil moj umik v branje in razmišljanje. Ne glede na to, je v luči mojih govorov in pisanja iz 30. let težko trditi, da fašizem ni imel nobenega ideološkega ozadja, kljub temu, da naš angleški pristop ni imel veliko opraviti z glavnim tokom fašistične misli v tujini. Izvor tega mišljenja je evropski, vendar pa le to poudarja angleški karakter fašizma v Britaniji, saj je bilo zelo oddaljeno od tega kar so fašistična gibanja na celini mislila in govorila v tem času, v nekaterih bistvenih pogledih pa je celo neposredno nasprotovalo pristopu, ki so ga do istih zadev izbrala gibanja na celini.

Svoj prvi govor na to temo sem imel marca, 1933, na lokaciji, ki se nam, če se danes ozremo nazaj zdi neobičajna. Šlo je za prostore Angleško govoreče zveze, ki je bila ustanovljena z namenom promoviranja angleško-ameriškega prijateljstva. Po običajnem uvodu sem povedal naslednje:

» Naši nasprotniki trdijo, da fašizem nima zgodovinskega ozadja in filozofije, zato je danes moja naloga, da vam povem, da korenine fašizma segajo globoko v zgodovino, vzdrževala pa so jih nekatera izmed najboljših razmišljanj spekulativnega uma. Zaenkrat do neke mere drži, da fašistična filozofija še ni zavzela trdne in dokončne forme, vendar pa morate imeti v mislih, da fašizem obstaja le dobrih deset let; vzniknil je v prejšnjem desetletju. Vendar pa so kljub temu njegovi filozofski temelji zmožni formulacije. To pa se je zgodilo v veliko krajšem času, kot so za svoj razvoj potrebovala podobna velika politična prepričanja v zgodovini. Tako, kot se je fašistično gibanje v več velikih državah z izredno hitrostjo pomikalo do oblasti, je bil tudi napredek fašističnega prepričanja in filozofije, kot trajnega koncepta in odnosa do življenja, veliko hitrejši od filozofij starejših prepričanj. Za primer vzemimo liberalizem; med pisanjem ljudi, kot sta bila Voltaire in Rousseau, in pa dokončnim oblikovanjem liberalnega nazora izpod rok angleških državnikov konec 18. in v začetku 19. stoletja, obstaja velik časovni razmik. Pravzaprav so se ta velika politična gibanja, in psihološki preobrati, zelo počasi kristalizirala v dokončen sistem misli in dejanj. V primeru fašizma zato ne moremo pričakovati, da bo po desetih letih že zavzel trdno, kristalizirano formo.«

To je seveda držalo, fašizem pa je imel takrat le še šest let časa preden mu je vihra druge svetovne vojne skrajšala življenje. Jasno je, da ne moremo pričakovati, da bo katerakoli doktrina rojena iz eksplozije dejanj v času nacionalne krize razvila v tako kratkem obdobju dokončno filozofijo. Vrnimo se k govoru:

» Kljub temu verjamem, da se fašistično filozofijo lahko izrazi na razumljiv način in čeprav predstavlja popolnoma nov doprinos misli naše dobe, lahko dokažemo da njen izvor, kot tudi njena zgodovinska podpora, izhaja iz uveljavljene misli preteklosti. Mislim, da filozofije dejanj večinoma izhajajo iz sinteze kulturnih konfliktov prejšnjega obdobja. Ko se v dobi kulture, misli in abstraktnih domnev pojavita dve veliki kulturi, ki si ostro nasprotujeta, najdemo po navadi v dobi dejanj, ki sledi, nekakšno praktično sintezo teh dveh ostrih nasprotij, ki vodi v praktičen nazor dejanj. Morda se vam zdi, da takšen pogled do neke mere predlaga špenglerski pristop.«

Zakaj sem se v tem kontekstu pozival na špenglerski pristop? Konec koncev je koncept dveh antitez, ki vodita v sintezo, nedvomno heglovski. Morda sem bil mnenja, da bo omenjanje Hegela preveč razburilo Angleško govorečo zvezo. Goethe je nekoč pripomnil, da je Hegel, glede na to, da je težak za Nemce, nemogoč za tujce. Omenjajoč Spenglerja sem nadaljeval:

» Res je, da je veliki nemški filozof najbolj od vseh orisal splošno ozadje fašistične misli, vendar pa ni naredil dosti več. Morda mu je njegov prirojen pesimizem preprečeval, da bi se bolj približal tej temi. Moje skromno mnenje je, da je ta pesimizem vzniknil iz njegove ignorance do moderne znanosti in mehanskega razvoja. Če gledate skozi špenglerska očala boste slej ko prej prišli  do ekstremno pesimističnih zaključkov, saj vam zakrivajo pogled na dejavnik, ki prvič polaga človeku v roke sposobnost, da popolnoma izkorenini revščino. Sam verjamem, da je našega nemškega filozofa vodilo do njegovih pesimističnih zaključkov ravno nerazumevanje tega neznansko pomembnega novega dejavnika. Kar pa seveda nikakor ne zmanjšuje njegovega ogromnega prispevka k svetovni misli.«

Preden sem se vrnil k Spenglerju in k drugim filozofskim konceptom, sem povedal še nekaj praktičnih stvari, glede fašističnega odnosa do življenja:

» Mi od naših ljudi zahtevamo vsesplošno pojmovanje javne službe. V javnem življenju se mora človek obnašati kot primeren član države. Vsako svoje dejanje mora prilagajati dobrobiti naroda. Po drugi strani, pa mu država za vračilo omogoča popolno svobodo, da živi in se razvija kot posameznik. V naši moralnosti se vsako moralno vprašanje vrednoti po tem, če na kakršenkoli način ovira ali uničuje moč posameznika, da služi državi. On mora odgovoriti na naslednja vprašanja: » Ali to dejanje škoduje narodu? Ali škoduje drugim pripadnikom naroda? Ali škoduje moji sposobnosti, da služim narodu?« Če je odgovor na vsa ta vprašanja jasen, je posameznik popolnoma svoboden, da dela kar želi. To pa posamezniku podeljuje daleč največjo mero svobode pod državo, ki jo je katerikoli sistem, ali verska oblast, kadarkoli omogočal.

Načelo fašizma je osebna svoboda in javna služba. To nam nalaga v javnem življenju in v našem odnosu do drugih določeno disciplino  in določene omejitve. Vendar pa le v javnem življenju. Prepričan sem, da nam lahko osebno svobodo zares omogoči le javna organizacija, ki lahko vzpostavi red v ekonomskem kaosu, ki je danes navzoč v svetu. Takšno javno organizacijo pa lahko varujejo le metode avtoritete in discipline, ki so inherentno fašistične.

Tukaj pa pride do konflikta s temeljnimi načeli socializma in liberalizma. Socializem se seveda ostro razlikuje od liberalizma v svojem pojmovanju ekonomske organizacije.  Vendar pa mislim, da je kar se tiče filozofije, le malo socialistov in liberalcev, ki se ne bi strinjali, da imajo, če gremo dovolj nazaj, skupne korenine, v voltairsko - rousseauskem odnosu do življenja. Predvsem v Rousseauju, ki je po našem mnenju naredil veliko napako, ali pa je bil zelo napačno razumljen. On je rekel: Enakost. Mi odgovarjamo: če mislite na enake možnosti da, če pa mislite na enakost ljudi, ne. To je absurdno. Osebno verjamem, da je, če ga pravilno beremo, mislil na enake možnosti. Vendar pa so si to doktrino prilastili njegovi kasnejši učenci, ki so si jo razlagali kot enakost človeka, torej, da so vsi ljudje enaki. Iz te interpretacije pa izhaja vsa zmota, ki smo ji priča. Gre za popoln nesmisel. Vsak človek se tako v intelektu kot tudi v postavi neznansko razlikuje od drugega. Ne gre za vprašanje, kot pogosto trdijo socialisti, moralne ali duhovne enakosti. To je popolnoma druga zadeva. Moralno in duhovno je lahko človek, ki pometa tla velikega podjetja, veliko boljši od poslovodje tega podjetja. Vendar pa se pravo vprašanje glasi kateri mož je bolj sposoben za katero delo. Katera je ustrezna funkcija, ki jo mora opravljati? Nekateri so dobri v enih stvareh, drugi v drugih. V fašizmu je seveda koncept družbenega razreda popolnoma odstranjen, saj temelji na naključju dedovanja. Kljub temu pa trdimo, da so določeni ljudje po naravi primerni za določene naloge, medtem, ko drugi niso. Ko pa enkrat sprejmemo takšen način razmišljanja, s tem oporekamo celotnemu konceptu demokracije«.

To je bil eden zadnjih primerov, ko sem uporabil besedo »demokracija« v očitno negativnem smislu, kar pa je bila nedvomno posledica moje nedavne izkušnje v vladi. To navado sem kmalu opustil, saj mi je postalo jasno, da je bila demokracija v svoji resnični obliki – vladavina ljudstva, iz strani ljudstva, za ljudstvo, kot izraz naravne zdrave volje ljudstva, ki je osvobojeno prevar finančne politike- točno to, kar smo hoteli. Izrojenost demokracije, in ne demokracija sama, je bilo to kar smo obsojali. Zato sem posledično začel uporabljati izraz finančna demokracija, ki sem se ga vedno posluževal v svojem obtoževanju sistema,  ko sem govoril, da je moč denarja znotraj prevladujočega sistema vedno znova preprečevala izpolnitev volje ljudstva, ki pa je bistvo prave demokracije. Tu sem imel v mislih predvsem zamenjavo geografske s poklicno volilno pravico, torej z glasovanjem glede na poklic, obrt ali stroko, in ne glede na kraj prebivališča. Še vedno verjamem, da je to boljši sistem, vendar pa ga ne zagovarjam več, saj se moramo trenutno ukvarjati z bolj važnimi stvarmi in z določenimi reformami, v katere lahko učinkovito prisilimo trenutni sistem.


Potem, ko sem predstavil argumente proti kaotičnemu egalitarizmu, sem se zavzel za popolno enakost možnosti, za kariero v kateri šteje talent:

»Ko se človek dokaže, se lahko povzpne do najvišjega položaja v deželi, naš celotni izobraževalni sistem pa mora biti načrtovan v skladu s tem«. Zatem sem se vrnil k Spenglerju in k mojim glavnim temam: k svojem razmišljanju o cezarizmu v zgodovini in o znanosti v moderni dobi. Ravno Spenglerjevo prodorno razumevanje cezarizma je bilo tisto kar je prvič vzbudilo moje zanimanje zanj, vendar pa je bilo njegovo dojemanje moderne znanosti plitko in zares nezadostno. Takoj se mi je zdelo, da je  združitev cezarističnega gibanja in znanosti glavni pogoj moderne dobe in odgovor na neizbežno pogubo, ki jo je napovedal Spengler.

Najprej sem predstavil analizo cezarizma v zgodovini in pa neizogibne razlike zaradi katerih je ta forma drugačna v modernem svetu:

» Seveda lahko trdite, in v teh trditvah je morda celo nekaj resnice, da so te doktrine znane že od prej, da so bile osnova bonapartizma, ali, če gremo še bolj nazaj k njihovim koreninam, osnova cezarizma. Res je, da ima fašizem zgodovinsko povezavo s cezarizmom, vendar pa se moderen svet temeljito razlikuje od form in pogojev starodavnega sveta. Moderna organizacija je preveč obširna in kompleksna, da bi počivala na enem samem posamezniku, ne glede na njegovo nadarjenost. Moderen cezarizem je, tako kot vse moderne stvari, kolektiven. Voljo in talent posameznika zamenjata volja in sposobnost disciplinirane tisočglave množice, ki sestavlja fašistično gibanje. Vsak črnosrajčnik je posamezna celica kolektivnega cezarizma. Organizirana volja predanih množic, ki se prostovoljno podrejajo disciplini, navdihuje pa jih goreč ideal nacionalnega preživetja, zamenja voljo do moči in višjega reda individualnega nadčloveka. Pa vendar je ta kolektivni cezarizem, oborožen z moderno znanostjo, v istem zgodovinskem razmerju, v kakršnem je bil starodavni cezarizem z nazadnjaštvom na eni in z anarhizmom na drugi strani. Cezarizem je nasprotoval tako spartacizmu, kot tudi senatu patricijev. Takšen položaj pa je star toliko kot zgodovina zadnjih dveh tisočletji. Vendar pa je v tistih dneh primanjkovalo priložnosti za konstruktivne dosežke, ki so danes mogoči, zato je edina lekcija, ki se je lahko naučimo iz preteklih primerov te doktrine preprosto ta, da so vedno, ko je svet pod vplivom Spartaka zdrsnil v popoln propad in kaos,  tisti, ki jim je Spengler pravil »možje dejstev« izvlekli svet iz posledičnega kaosa in zagotovili človeštvu velikokrat več stoletji miru in reda v novem sistemu in v novem ravnovesju.

To je bilo doseženo s prepoznavanjem določenih osnovnih dejstev politike in filozofije. Ponavljam, gre za določeno združevanje dveh na prvi pogled nasprotujočih si doktrin. Velikokrat nas obtožujejo, da jemljemo nekaj iz levice, nekaj pa iz desnice. To je zelo občutljiva stvar, sposojati si od drugih nazorov; zavreči kar je slabega in obdržati kar je dobrega. S tem se neposredno odmikate od starih parlamentarnih pogledov, medtem, ko sprevidite modrost  takšne poti. Fašizem seveda res jemlje nekaj iz levice in nekaj iz desnice, temu pa dodaja nova dejstva, da bi bil kos moderni dobi. V tej novi sintezi fašizma, s katero se približujemo naši trenutni situaciji, najdemo pomembno načelo stabilnosti, podprto z avtoriteto, redom in disciplino, ki je lastnost desnice, združeno z načelom napredka in dinamičnih sprememb, ki so lastnosti levice. Konservatizem verjame v stabilnost, ki jo podpira s svojo vero v red. Neuspeh konservatizma v modernem svetu pa je v tem, da ni zmožen razumeti, da se stabilnost lahko doseže le skozi napredek; da bo trdovraten odpor do spremembe ustvaril revolucionarno vzdušje, ki se ga konservativci najbolj bojijo. Po drugi strani pa levica, zaradi svojega rousseauskega kompleksa, ni zmožna razumeti, da se lahko napredek doseže le z izvršilnimi sredstvi, ki lahko edina omogočijo napredek.«


Na tej točki sem fašistični ideologiji dodajal mojo dolgotrajno sintezo reda in napredka… » Stabilnost imate lahko, le če ste pripravljeni sprovesti urejene spremembe, saj se morate, če želite ostati stabilni, prilagajati dejstvom nove dobe.  Po drugi strani, pa imate lahko napredek, ki si ga levica tako želi, le če sprejmete izvršilna sredstva napredka. Znova boste rekli, da gre pri tem spet za cezarizem ali bonapartizem. Da so osnovna načela enaka, ter da fašistično gibanje, kljub temu, da lahko opravi nalogo, ki jo je pred tem opravil cezarizem in vzpostavi red iz kaosa, ki ga je povzročil konflikt med Spartakom in reakcionarji, ter morda za nekaj let ali celo stoletji omogoči svetu mir, nosi v sebi svoj lasten propad in zato ne more zares doseči tega kar je potrebno.«

Takrat sem prišel do točke na kateri se moje razmišljanje ostro razlikuje od odnosa nacionalsocialističnega gibanja v Spenglerjevi domovini, saj se je zdelo, da je tam vodstvo razumelo moč njegovega argumenta, vendar pa ni našlo odgovora nanj. Njihovi propagandisti so bili mnenja, da gre za neprivlačno doktrino in da ne bi bilo dobro njihovim članom iz ljudskih množic govoriti: » borite se, žrtvujte se in dajte vse od sebe, da bi iz nekaj mož ustvarili cezarje, ki bodo zagotovili poslednji veličasten razcvet civilizacije, preden vse zajame večna noč.« Zato so osebno  cenili Spenglerja, obenem pa so ga izključili iz njihove javne doktrine, saj sta si pojma pesimizem in revolucija protislovna. Mi smo, po drugi strani, videli v njegovi tezi uvod v moderno razpravo, zato smo priklicali mogočen duh moderne znanosti, da bi ponudili odgovor. Iz cezarizma in znanosti bi se lahko razvil faustovski človek; civilizacija, ki bi lahko obnavljala svojo mladost skozi vztrajajočo dinamiko, kot sem opisal v svojem kasnejšem pisanju.  Govor se je nadaljeval:

» Verjamem, da je odgovor na ta edini zares utemeljen argument to, da v preteklosti ni bilo dejavnika moderne znanosti. Danes pa imamo popolnoma nov dejavnik. Če lahko v naš sistem vladanja vključimo novo učinkovitost –  in vsi priznavamo, da so takšna gibanja, ko pridejo na oblast najmanj učinkovita – če lahko vzpostavimo v vladi vsaj za nekaj let izvrševalno oblast in učinkovitost, ki je zmožna opraviti stvari, lahko osvobodimo ujeto genialnost znanosti, da opravi  nalogo, ki ji pripada v modernem svetu. Ne glede na to, če se naši pogledi razhajajo glede strukture države in ekonomije, mislim, da se moramo vsi strinjati, da bi lahko z razumno organizacijo sveta in s pomočjo moderne znanosti in industrije pridelovanja, enkrat za vselej rešili problem revščine  in izkoreninili najhujše oblike bolezni in trpljenja v svetu. Če lahko torej vzpostavimo učinkovito obliko vladavine, imamo za takšen sistem prvič v zgodovini na voljo sredstva s katerimi lahko enkrat za vselej spremenimo svet.

Ko bo najnujnejše doseženo, ko bosta moderna znanost in tehnika opravili svojo nalogo in ko bo političen in filozofski sistem iz političnega in prehodnega spremenjen v sistem z trajno in tehnično osnovo, ne bo več potrebe po političnih strategijah in kontroverznostih, ki danes povzročajo zmedo v svetu. Problem revščine bo rešen, večje težave, za katere vsi vedo, da so lahko odpravljene s pravilno uporabo moderne znanosti, bodo odpravljene, in človeštvo se bo lahko posvečalo stvarem, ki so v življenju zares pomembne.

Tako da, čeprav morda drži, da so bili takšni določeni pojavi v neskončnem ponavljanju zgodovine na svetu že videni v preteklosti, v veliko korist človeštva, niso imela prej ta izvršilna gibanja nikoli na voljo moderne znanosti in izumov, ki jim danes dajejo priložnost, da dokončajo svojo nalogo.

V trenutku velike svetovne krize, krize, katere zaostritev bo na koncu neizogibna, se iz zgodovinskega ozadja pojavlja gibanje, katerega prihod je neizogiben in ki ima določene tradicionalne lastnosti, ki izvirajo iz veličastne preteklosti, obenem pa se sooča z dejstvi današnjega dne, oboroženo s sredstvi, ki jih je le naša doba podelila človeštvu. S tem novim čudovitim sovpadanjem sredstev in dogodkov so problemi naše dobe lahko premagani, prihodnost pa je lahko zagotovljena s stabilnostjo napredka. Morda je to zadnji veliki val nesmrtnega, večno se ponavljajočega cezarističnega gibanja. Vendar pa bo s pomočjo znanosti in z inspiracijo modernega uma, ta val ponesel človeštvo do najbolj oddaljenih obal.

Takrat pa bo cezarizem, to najmogočnejše izžarevanje človeškega duha v višjih prizadevanjih za dolgotrajne dosežke, končno opravil svojo svetovno misijo v večstoletnem boju in izpolnil svojo zgodovinsko usodo. Človeštvo, ki bo osvobojeno revščine in mnogih drugih grozot in bolezni, bo v, skozi znanost prerojenemu svetu, še vedno potrebovalo fašistično gibanje, katerega nov cilj bo nova in plemenitejša ureditev človeštva. Ne bomo pa več potrebovali čudnih in vznemirjajočih  mož, ki so v času borbe in nevarnosti,  v mračnih napornih nočeh skovali jekleno orodje, s pomočjo katerega bo svet prešel k višjim stvarem.«

Ko se sedaj ozrem nazaj, vidim na tej točki vrednost tega govora; združitev cezarizma z moderno znanostjo, ki bi bila lahko odločilen dejavnik v zgodovini, dokončna združitev volje in misli v neskončnih dosežkih.

Po vsem tem času se mi zdi ta teza še vedno vredna razmisleka; danes okrepljena z novim razvojem znanosti, bi lahko izvršnim možem prvič nudila sredstva za doseganje resnično veličastnih in dolgotrajnih stvari. Združitev revolucionarnega gibanja, ki predstavlja novi cezarizem, z močjo moderne znanosti ne bi mogla nuditi nič manj od tega. Genialnost znanosti v ujetništvu puste povprečnosti politike, ki ne more izpolniti svojega potenciala, bi bila osvobojena z nalogo spreminjanja sveta. Novi možje politike bi v svojem odnosu do znanosti prekosili celo odnos, ki so ga imeli možje renesanse do umetnosti. Iz te združitve pa bi se lahko rodil novi svet. 

V zaključku svojega govora sem izrazil prepričanje, da se bo tudi fašizem sam sčasoma umaknil višji ureditvi človeštva. Izza cezarističnih »mož dejstev« je bilo že zaznati »novo in še vedno temno in nejasno formo, ki je bila zaenkrat vidna le v obrisih, vendar pa je bila kljub temu višja forma«. Kot sem pozneje pisal, je bila to »volja do moči in volja do lepote v mistični združitvi, ki je vse dosegajoča.«

Seveda lahko  rečemo, da je bil namen tega govora iz leta 1933, le na romantičen način povedati naslednje: če v učinkovitem sistemu vladanja združite izvršne može z moderno znanostjo, bodo stvari opravljene. Dandanes gojim intelektualno simpatijo do sodobne naklonjenosti jasnim, kratkim in jedrnatim izjavam, vendar pa takšne metode pripadajo temu enoličnemu obdobju, ko še ni čutiti, da so dejanja bistvenega pomena. Če želite ljudi navdihniti za velika dejanja, morate preprosta dejstva postaviti v zgodovinsko perspektivo in jih osvetliti z zavedanjem usode.

Pet let kasneje sem se vrnil k nekaterim izmed teh tematik v svoji knjigi Jutri živimo ( Tommorow We Live). V zadnjem poglavju sem bežno opisal položaj Britanije, kot sem ga sam videl, glede na druge civilizacije, ki so podlegle tistim silam, ki so sedaj grozile nam:

» Britanska unija fašistov se je pojavila iz splošne zmešnjave strank in kaosa, ki je prevladoval v sistemu, da bi se spoprijela s krizo, ki kljub temu, da ni  tako nenadna in splošno očitna, ni nič manj resna, od situacije iz leta 1914. Britanska unija poziva svoje ljudstvo, da se spoprime z enakimi napori v enakem duhu. V tisti uri je izginil trušč različnih frakcij in prepirov med različnimi skupinami, da bi se veličasten narod lahko združil in dosegel rešitev. Rodila se je bratovščina Britancev, ki je  bila v svoji enotnosti nepremagljiva. Danes se naš narod sooča s hujšim sovražnikom, saj le ta prebiva znotraj njega samega, in s situacijo, ki zato, ker še ni vidna vsem, ni nič manj resna. Bili smo razdeljeni in podjarmljeni, saj smo lahko Britanci podjarmljeni le s pomočjo delitve. Razred proti razredu, frakcija proti frakciji, interes proti interesu, človek proti človeku in brat proti bratu. To je bila taktika vojskovanja s katero so bili Britanci v moderni dobi, prvič v svoji zgodovini, obvladani. Prav tako smo bili tudi poraženi ravno v tistem trenutku v naši zgodovini, ko smo imeli cel svet pred seboj, saj je dediščina, ki so nam jo s svojim junaštvom priborili naši očetje, omogočala genialnosti moderne znanosti in novemu, še nikoli videnemu triumfu človeškega uma materialne dosežke, ki bi vodili, s pomočjo ekonomske svobode, do višje duhovne civilizacije, kakršne človeštvo v vsej svoji zgodovini še ni videlo. 

Lahko znova dosežemo enotnost iz leta 1914 in to močno predanost posameznika cilju, ki presega ego in frakcije, ali pa nam je usojeno, da skupaj z drugimi zgodovinskimi imperiji potonemo v kaosu oderuštva in frakcijskega pohlepa? To je vprašanje tega trenutka, na katerega odgovor nujno potrebuje vsak dejavnik in simptom trenutne situacije. Ali lahko skrajen napor britanskega duha in človeške volje zaustavi to, za kar se v luči pretekle zgodovine zdi, da je sam potek usode? Saj smo, sodeč po vseh kazalcih, ki so na voljo intelektu, dosegli točko, na kateri se je vsak imperij ali civilizacija preteklosti, začel pomikati navzdol v prah in pepel, iz katerega se njegova slava ni nikoli več vrnila. Vsak usoden simptom preteklosti je prisoten v naši moderni situaciji, od izkoreninjanja povezave med ljudmi in tlom, do razvoja oderuštva in vladavine moči denarja, vse to pa spremlja družbena dekadenca in pregreha, ki meče civilizaciji v obraz doktrino poraza in zatona.«

Te tendence sodobnega življenja, ki so bile vsakdanji subjekt naših govorov na velikih javnih zborovanjih in tematika naše politike, ki jih je želela preokreniti, je zmotila vojna; Britanci so dokazali, da so še vedno zmožni napora, ki sem ga želel od njih, čeprav za zelo drugačne namene. Vendar pa bežna oživitev nacionalne volje v času vojne ni dovolj, zlo proti kateremu smo se borili v tridesetih pa se je vrnilo z obnovljeno močjo, v splošnih okoliščinah nacionalne šibkosti, ki jih je vojna močno poslabšala. Ta analiza me je v zaključku knjige neizogibno pripeljala do Spenglerja:

» Nad evropskim prizoriščem se grozeče dviguje Spenglerjev kolosalni doprinos moderni misli, ki je naučil našo novo generacijo, da ima pot vsakega imperija in civilizacije svojo končno točko in da je ta pot, ko je bila enkrat prehojena za vedno zaprta. Vsak pokazatelj dekadence in zatona, za katerega je trdil, da naznanja padec civilizacije, se je pojavil na prizorišču, iz celotne zgodovine pa je Spengler prišel do otožnega zaključka, da bo vsak napor »faustovskega« človeka v obnavljanju lastne mladosti in poustvarjanju zore civilizacije, na koncu propadel. Zgodovina je na strani velikega filozofa in vsaka značilnost obdobja v kateremu pride do tega usodnega ponavljanja podpira njegove zaključke. Njegov ogromen pesimizem, podprt z impresivno orožarno dejstev, se dviguje kot izziv in grožnja naši generaciji in naši dobi. Mi ta izziv sprejemamo z žarečim optimizmom, rojenim iz človekovih dosežkov na novem področju znanosti, ki je filozof ni razumel tako dobro kot zgodovino, in pa iz naše nesmrtne vere v nepremagljiv duh končnega produkta vseh dob – modernega človeka. Mi pozdravljamo našega velikega antagonista, saj smo se veliko naučili iz njegovih opozoril, vendar pa popolnoma zavračamo usodnost njegovih zaključkov. Verjamemo, da lahko moderen človek , ki nosi v sebi novo genialnost moderne znanosti, vodi pa ga navdih modernega duha, najde odgovor na to zgodovinsko usodnost.«

Preden sem se vrnil k Spenglerju, sem povzel dva objekta naših nenehnih napadov, ki sta si delila s Spenglerjem le njegov determinističen pristop. Pravzaprav so v tem času obstajale tri deterministične doktrine; Marxova, Freudova in Spenglerjeva. Vsaka izmed njih je v določenih pogledih zavračala našo vero v faustovsko obnovitev človeške volje. Spengler je vsaj priznal, da obstaja možnost začasnega odziva na njegov determinizem; »…ko denar slavi svoje poslednje zmage in se cezarizem, ki bo nasledil njegov položaj, približuje s čvrstim, mirnim korakom…« Jaz pa sem šel še dlje od tega v svoji trditvi, da lahko dokončna rešitev, s pomočjo moderne tehnike, najde trajno izražanje v »vztrajajočem dinamizmu«.

Posvetil sem se determinizmu Marxa in Freuda: » Doktrine modernega razkroja so v svoji formi klasične, in prevladujejo v političnih strankah, ki se odmikajo od ohlapnega, univerzalnega »liberalizma«, v smeri popolnega razdora in korupcije socializma, ki služi oderuštvu. Doktrine iz bližnje preteklosti prihajajo na pomoč političnemu defetizmu z negacijo moškosti in samovolje, ter z znanstveno formulacijo, ki ustvarja iz predaje vero. Na področju ekonomije prikazuje Marx človeštvo kot nemočno žrtev spleta materialnih okoliščin, na področju psihologije pa Freud podpira doktrino človeškega defetizma, z učenjem, da samovolja in samopomoč nimata nobenega učinka več in da je človek prav tako nemočna igrača vpliva otroških in celo predrojstvenih dejavnikov. Marxovo »materialistično pojmovanje zgodovine« nam govori, da človeka nikoli ni pomikal noben višji instinkt od potreb njegovega trebuha, Freud pa podpira to učenje človekove duhovne ničevosti s svojo lekcijo, da človek nikoli ne more pobegniti zanemarjanju in nezgodam iz otroštva. Izkazalo se je, da je ta predestinacija materializma v praksi za človeško voljo in duha še bolj uničujoča od stare ovržene »predestinacije duše«. Intelektualni svet je paralizirala v brezpogojno verovanje sprejemanja predaje.

Naš prerojeni nazor pa tem destruktivnim doktrinam materialnega defetizma odločno odgovarja. Marxu pravimo, da iz opazovanja osla, ki želi preskočiti jarek res lahko domnevamo, da je njegov motiv posebno razkošna in okusna osat, ki raste na drugi strani. Če pa opazujemo človeka, ki želi preskočiti jarek, pa lahko po drugi strani upravičeno domnevamo, da to počne zaradi drugačnega, morda višjega motiva. Freudu pa odgovarjamo, da je, če človek res ne more z lastno voljo o ničemur odločati, temveč je vse posledica preprostih naključji, ki jih je doživel v otroštvu, potem  vsak pobeg, ne le genialnega, temveč tudi odločnega duha, od dednosti in okolja v zgodovini, le plod zgodovinske domišljije. Ko odgovarja fatalističnem defetizmu »intelektualnega« sveta, se naš nazor sklicuje, ne le na celotno zgodovino, ki je priča moči in sili motiva v človeškem duhu, temveč tudi na vse dokaze in tendence sodobne znanosti.«

Nekateri izmed mojih sodobnikov so bili pretirano prevzeti z Marxom in Freudom. Takšen je bil predvsem John Strachey. Še vedno se spomnim,  kako sem ga dražil z naslednjo pripombo: »nad pasom ti vlada Marx, pod njim Freud, nobenemu delu tebe pa ne vlada John Strachey.« Bil je šaljiv možakar. Te omembe Marxa in Freuda – ki sta bila sicer resna človeka, vredna resnega preučevanja – zvenijo malce preprosto in spominjajo na Disraelijevo pripombo, ki jo je imel glede kontroverznosti Darwina, na Oxfordu: » Vprašanje se glasi, ali se je človek razvil iz opice ali iz angela. Sam sem na strani angelov.« Morda bi moral imeti glede teh tem sedaj kaj več za povedati, vendar pa lahko resnico najdemo tudi v jedrnatih izjavah.

Na koncu knjige Jutri živimo sem se vrnil k rešitvi, ki bi jo politika in znanost skupaj lahko ponudili kot odgovor na pogubo, ki je znova grozila eni civilizaciji:

» Tako človek pride do končne borbe vseh dob, kot najvišji, zavesten gospodar svoje usode, da bi obvladal usodo, ki je poslala prejšnje civilizacije v pozabo. Približuje se končni preizkušnji, oborožen z orožji modernega uma, ki niso bila dostopna vsem prejšnjim generacijam v civilizacijskih krizah. Čudesa nove znanosti mu nudijo, ne le sredstva s katerimi lahko osvoji materialno okolje, zahvaljujoč sposobnosti pridobivanja naravnega bogastva v izobilju, temveč, v dokončnem razkrivanju znanstvenih odkritij, najverjetneje celo možnost nadzora nad fizičnim ritmom civilizacije. Prvič v svojem obstoju, ima človek zoper krizo lastne usode orožja s katerimi lahko osvoji celo usodo samo. Vendar pa obstaja za pridobivanje notranje volje do borbe in do osvajanja en obvezen predpogoj. Naš nazor in naše gibanje vceplja v človeka herojski odnos do življenja, saj on potrebuje heroizem. Naši novi Britanci potrebujejo energičnost elizabetinskega človeka, združeno z intelektom in metodami modernega tehnika. Naša doba zahteva sijaj zore, ki bo navdihnil čudež zrelosti. Heroizma ne potrebujemo le za vojno, ki je predvsem neumnost, temveč potrebujemo heroizem, ki nas bo ohranjal v človekovem vzvišenem poskusu, da se spopade z naravo in bori z usodo.«

Takšen način pisanja se je razlikoval od sodobnih trendov praznega izražanja pisateljev, katerih edino prepoznavno prizadevanje je bilo narediti svet enako dolgočasen kot so bili dolgočasni oni sami, ravno zato, ker je želelo izraziti inspiracijo mož z dinamičnim ciljem, ki so bili odločeni, da bodo igrali ključno vlogo na prelomnici zgodovine. Način pisanja lahko odraža tako vitalnost kot tudi izčrpanost, sam pa imam raje prvo, če ohranja razločnost.

Pri Spenglerju me je najbolj pritegnilo njegovo spoznanje, da se na določeni točki zgodovine vedno pojavijo možje dejstev, ki lahko, podprti s popularnimi in obenem realističnimi gibanji, zaustavijo zaton civilizacije. Ta vidik cezarizma me je fasciniral že preden sem sploh bral Spenglerja, prav tako pa sem se daljše obdobje posvečal možnostim moderne znanosti. Zdelo se mi je jasno, da bi iz takšnega spajanja nastalo novo sredstvo, ki ni bilo pred tem nikoli dostopno arhitektom države in ki bi lahko končno dalo novim možem dejanj sredstva za izgradnjo civilizacije, ki bi se ohranila tudi, ko njih in njihove revolucionarne pobude ne bi bilo več. Moderna doba nam je tako nudila možnosti, ki jih svet nikoli prej ni poznal, te pa bi lahko ogromen pesimizem Spenglerjeve teorije spremenile v vzdržljiv in uspešen optimizem.

Spengler je dal mojemu razmišljanju novo spodbudo predvsem s svojim poudarjanjem slutnje prihajajoče katastrofe, ki se bo zgodila, če ne bo poskrbljeno za učinkovito preprečitev le te. Njegova teorija je bila Britaniji tuja, nemške oblasti pa so jo, kot je bilo že opisano, zavračale. Britanci so se kasneje seznanili z njegovim pristopom do zgodovine, skozi izjemen doprinos Arnolda Toynbeeja, ki je priznal svoj dolg Spenglerju, vendar pa je svoji teoriji o zakonu razvoja veliko dodal s svojo predstavo civilizacij, ki so s svojimi odločnimi odzivi na izzive katastrofe dosegle preporod tudi brez moderne znanosti.  To pa je le še utrdilo moje prepričanje, da se lahko pogubni usodi naše civilizacije – preteči grožnji, ne le za ekonomijo, temveč, kot se mi je takrat zdelo, tudi za psihologijo naroda – postavimo po robu in jo tudi obvladamo s pomočjo volje odločnega gibanja nacionalnega preporoda. Kljub temu se mi je zdelo, da se je Toynbee, tako kot Spengler, oddaljeval od svojih zares navdihujočih in izzivov polnih predpostavk, dokler ni prišel do drugačnega, vendar pa skoraj enako nezadovoljivega zaključka. Ne glede na to pa so bili njegovi doprinosi, tako k zgodovini, kot tudi k mogočemu preporodu človeškega duha, pomembni. 

Jeseni, leta 1933, šest mesecev po mojem govori pri Angleško govoreči zvezi, sem spoznal izjemnega moža, ki se je zatem pridružil stranki in postal eden izmed mojih najbolj dragocenih družabnikov. To je bil Raven Thompson, ki je leta 1932 objavil zelo zanimivo knjigo o Spenglerju, ki sem jo prebral, ko sva se spoznala. Njegov pristop se je razlikoval od mojega, saj so bili njegovi zaključki enako pesimistični kot Spenglerjevi, njegov koncept za bližnjo prihodnost pa se mi je zdel skoraj kot kolektivizem po vzoru mravljišča. V svojem govoru za Angleško govorečo zvezo sem rekel, da bi imel moderen cezarizem neizogibno kolektiven karakter. Kljub temu se mi je zdelo, da so šle njegove ideje preveč daleč pri eliminiranju individualnega vpliva. Razlog za to se je skrival predvsem v tem, da je bil v času pisanja svoje knjige komunist. Ko se je pridružil našemu gibanju sva imela veliko razprav in sčasoma je v njegovem kolektivizmu nastal precejšen prostor za individualni vpliv, njegov pesimizem pa se je postopoma spremenil v najbolj odločen optimizem, kar sem jih kdaj poznal. Potem, ko se je oblečen v črno srajco prvič pojavil v naših prostorih, ki smo jih imeli takrat v ulici King´s Road, smo se velikokrat v šali spraševali, če je bila ta preobrazba posledica najinih druženj, ali pa jo je povzročil udarec po glavi z opeko, ki ga je prejel na enemu izmed prvih strankarskih shodov, na katerih je nastopal kot govorec.

Ta izjemen mislec se je, ko je bil star že skoraj 40 let, dvignil iz svojih študij, da bi postal človek dejanj in eden izmed najboljših borcev za naš cilj, kar smo jih kdaj imeli. Intelektualno je bil Raven Thompson na višji stopnji od večine ljudi, ki sem jih poznal v laburističnem kabinetu leta 1929, čvrstost njegovega karakterja pa je spadala v popolnoma drugačno kategorijo od tistih v katere bi lahko prištevali večino takratnih politikov. Kljub svojemu akademskemu poreklu je razvil živahen entuziazem za delo stranke, in postal eden njenih najučinkovitejših govorcev, ter izjemen pisatelj. Dolga leta je bil urednik strankarskega časopisa, pri tem pa se je v kontroverznosti kosal z vsemi izzivi naših nasprotnikov. Kljub temu pa je bil ta pošten mož in predan domoljub, skupaj z ostalimi črnosrajčniki, podvržen vsem žaljivkam, ki jih najdemo v katalogu obrekovanja, začenši z besedo »surovež«. S temi žaljivkami, ki so bile obenem podle in smešne, ga je obkladal vsak postopač, ki se je imel za intelektualca, preprosto zato, ker je bil moj družabnik v boju za nacionalni preporod. Njegov zločin je bil, da je namesto svojega prejšnjega udobnega življenja v zavetju svoje knjižnice in v družbi svoje družine, izbral težjo pot. Umrl je mlad, mi, njegovi prijatelji pa bomo vedno prepričani, da je kombinacija večletne zaporne kazni in zatona njegove dežele, skrajšala življenje nekoga, ki bi lahko odlično služil svojemu narodu. Njegov družabnik, Neil Francis-Hawkins, naš glavni organizator pred vojno, mož izjemnega karakterja in sposobnosti, je zaradi podobnih razlogov prav tako umrl mlad. Drugih črnosrajčnikov ne bom poimensko omenjal, saj bi bilo to nepravično do mnogih drugih odličnih mož in žena. Dva, ki sem ju omenil pa naj bosta za spomenik vsem umrlim in za navdih vsem živim.

Korporativna država ni ravno najbolj primerna tema za ideološko študijo fašizma, saj gre v osnovi za sistem ekonomske organizacije, vendar pa kljub temu vključuje tudi pojmovanje države, ki spada v sfero ideologije. Korporativni pogledi pripadajo izvorno Mussoliniju, njihov glavni zagovornik v Angliji pa je bil Raven Thompson. Moje delovanje je bilo takrat usklajeno z mojim razmišljanjem, ki se je odražalo v »Birminghamskih predlogih« in v mojem odstopnem govoru, ter je po mojem mnenju nudilo bolj neposredno in temeljito rešitev za prevladujoče ekonomske probleme. Tudi pozneje so se moje ideje razvijale veliko bolj v smeri tega razmišljanja, kot pa v tradiciji korporativne države.

Iz ideološkega vidika me je pri korporativni državi najbolj pritegnila vlada, ki je dovolj močna, da lahko proizvajalcu omogoča obratovanje, obenem pa ščiti interese potrošnika. Tako kot je nekoč centralizirana oblast tudorskih kraljev državljane ščitila pred plenjenjem roparskih baronov, ki so imeli pred tem moč nad vsem zasebnim življenjem in podjetništvom, bi v današnji družbi korporativen sistem branil in spodbujal pristno zasebno podjetništvo pred velikimi industrijskimi družbami in koncentracijo finančne moči. V svoji knjigi iz leta 1932, Večja Britanija (Greater Britain), sem napisal, da bi korporativni sistem » določil meje, znotraj katerih bi posamezniki in interesi lahko delovali. Te meje pa so dobrobit naroda. Če bolje razmislimo gre za kar pravičen kriterij. Vse dejavnosti znotraj teh meja bi se spodbujale; individualno podjetništvo in ustvarjanje profita nebi bilo le dovoljeno, temveč bi bilo tudi spodbujano, dokler to podjetništvo s svojimi dejavnostmi ne bi škodovalo narodu, temveč bi ga obogatilo kot celoto.«

Korporativno državo sem definiral takole: » V svoji psihologiji temelji na skupinskem delu, v organizaciji pa na racionalni državi. Oblikovana je tako, da oskrbuje mehanizacijo te osrednje usmeritve. Kot nam pove že ime, si zamišlja narod, ki je organiziran kot človeško telo. Vsak del opravlja svojo funkcijo, kot del celote. S tem, ko opravlja svojo ločeno nalogo pa obenem prispeva k dobrobiti te celote. Celotno telo pa usmerjajo in poganjajo centralni možgani vlade, brez katerih nobeno telo ali družbeni sistem ne more delovati.«

Korporativno mehanizacijo sem primerjal s svojimi prejšnjimi idejami in z drugimi angleškimi razmišljanji: » Ideja o Narodnem svetu je bila, če se ne motim, prvič predstavljena v mojem odstopnem govoru, ob izstopu iz laburistične vlade, maja 1930. Od takrat so to idejo še naprej razvijali, Sir Artur Salter ( ugleden državni uradnik, ki je bil nekaj časa tudi vodja javne uprave) in drugi pisatelji. Obstanek ali padec telesa takšne vrste je odvisen od učinkovitosti temeljne organizacije. Ne smejo ga sestavljati brezbrižni odposlanci sicer nepovezanih teles, ki se včasih sestanejo na ad hoc posvetih. Mehanizacija mora nenehno delovati, ter se mora prepletati s celotno industrijsko in trgovsko strukturo naroda.«

Korporativen sistem vsebuje veliko idej, ki so lahko koristne v današnji situaciji. Nekatera načela Mussolinijeve korporativne države se praktično niso razlikovala od  skupnega partnerstva (v katerega so vključeni tudi delavci podjetja, op. prev.), za katerega sva se v Angliji že prej zavzemala jaz in Lord Robert Cecil, pred kratkim pa so ga znova odkrili mladi liberalci. Razhajanja, ki jih povzročata zmedeno razmišljanje in nejasna terminologija v sklopu kontroverzne politike, so zares čudaška.

Moja kritika korporativnega sistema, v luči izkušenj in nadaljnjega razmišljanja, je, da je bil preveč birokratski in premalo dinamičen; pravzaprav sem bil že takrat takšnega mnenja, kar je razvidno tudi iz mojega načina pisanja. Zapletena organizacija je lahko ohranjala ravnovesje, vendar pa ni mogla učinkovito zagotoviti napredka, ki ni le želen, temveč je bistvenega pomena v svetu, ki ga poganja znanost. V Večji Britaniji sem pisal, da se » industrijske organizacije nikakor ne bodo posvečale le vprašanjem plač in delovnih ur, temveč bodo poklicane, da sodelujejo preko rednih posvetov, v splošni ekonomski politiki naroda.« Kljub temu pa je bila ideja organizacije preveč poudarjana, medtem, ko sama usmeritev organizacije ni bili dovolj obravnavana. To je bilo moje mnenje o italijanskem konceptu in o pisanju Ravena Thompsona, kar sem mu tudi povedal.

Na tej točki sem mnenja, da moje povojno razmišljanje glede plača-cena mehanizma močno prekaša moje razmišljanje znotraj Laburistične stranke, pa tudi znotraj fašističnega gibanja. Koncept plača-cena mehanizma je manj birokratski in bolj dinamičen. Veliko manj je podrobnega poseganja, zato lahko vzdržuje nepretrgan zagon v doseganju vedno višjih standardov življenja, ki so ključnega pomena za vključevanje proizvodnje moderne znanosti. Ima jasno začrtano smer in vnaprej določene cilje, ki so v veliki meri manjkali korporativni državi. Zato sem mnenja, da plača-cena mehanizem v ekonomiji prekaša korporativno državo tako učinkovito, kot doktrina višjih form presega moje razmišljanje v ideološki sferi iz tridesetih let.

Iz korporativnega obdobja ostajata dve koristni ideji. Prva je ideja o državi, ki je dovolj močna, da vzdržuje obratovanje za proizvajalca in potrošnika spričo velikih kombinacij industrijske in finančne moči. Poleg tega pa – in to je bilo vedno neločljivo povezano z mojim razmišljanjem – ni le dovolj močna, da vzdržuje delovanje znanosti, temveč je tudi dovolj modra, da vidi v podpori znanosti prvo prioriteto države. Druga ideja pa je gledanje na državo kot na organsko bit, ki predstavlja preteklost, sedanjost in prihodnost civilizacije; entiteto, ki zahteva od posameznika, da prizna svoj dolg tako tistim, ki so bili pred njim, kot tudi svojim potomcem. Ideja, da je država skrbnica celotnega toka ljudi in ne le služabnica prehodnih kapric in trendov, ki lahko uničijo, kar sta požrtvovalnost in heroizem ustvarila.



Tako se spet vračamo k odločenosti iz tridesetih let, da je treba doseči narodni preporod, ki bi se v obliki Feniksa dvigal iz plamenov eksplozije proti človeško nevzdržnim in znanstveno nepotrebnim pogojem, ki so bili v naših očeh odraz brezobzirnosti in neumnosti. Moški in ženske so preprosto čutili, da je bila Britanija včasih veličastna in da bi morala spet postati veličastna, oziroma še veličastnejša. To smo dolgovali deželi, ki smo jo ljubili in pa umu, volji in duhu Angležev, ki  je izviral iz tri tisočletne evropske zgodovine. Na koncu knjige Večja Britanija sem poskušal izraziti to predanost na način, ki je združeval resnico in ideal:

»V situaciji, ki vsebuje toliko raznolikih možnosti, ne more biti nihče dogmatičen glede prihodnosti. Ne moremo zagotovo trditi, kdaj bo prišla katastrofa in pa ali bo zavzela obliko ostre krize ali  enakomernega upada na status drugorazredne sile. Z gotovostjo lahko trdimo le, da Britanija ne more več dolgo ostati v zmešnjavi, ne da bi doživela katastrofo ali pa izgubila svoj položaj v svetu. Naša dolžnost je, da predramimo narod proti obema od teh dveh možnosti. Dolžni smo se organizirati, da bi se lahko soočili, tako z normalno situacijo političnih dejanj, kot tudi z abnormalno situacijo katastrofe. Medtem, ko načela za katera se borimo, lahko jasno razložimo v obliki razumljivega sistema politike, ekonomije in življenja, pa bi bilo neumno poskušati vnaprej točno določiti pot po kateri jih bomo uresničili. Veliki mož dejanj je nekoč rekel: » Mož, ki točno ve kam gre, ne pride zelo daleč.« To pa v določeni meri velja tudi za moderna gibanja realnosti v spreminjajoči se situaciji današnjega dne.

»Od tistih, ki se nam pridružijo zahtevamo, da korakajo z nami naproti veliki in nevarni pustolovščini. Od njih zahtevamo, da so pripravljeni žrtvovati vse, ampak ne za majhne ali nevredne cilje. Od njih zahtevamo, da posvetijo svoja življenja izgradnji gibanja moderne dobe v tej deželi, ki bo, s svojim britanskim karakterjem, v pojmovanju in v konstruktivnih dosežkih preseglo vse svoje predhodnike na kontinentu, kot se je že mnogokrat zgodilo v zgodovini. 

Od njih zahtevamo, da znova napišejo najveličastnejše strani britanske zgodovine, tako, da najdejo najvišjo misijo za duha svoje dobe na teh otokih. Nobenih obljub ne dajemo našim prijateljem ali deželi; le z borbo in z muko bomo osvojili prihodnost. Tisti, ki korakajo z nami se bodo zagotovo morali soočati z žaljivkami, nerazumevanjem, zagrizenim sovraštvom in morda tudi s krvoločnostjo borbe in pretnjo nevarnosti. V zameno pa jim lahko ponudimo le globoko vero v to, da se borijo zato, da bi mogočna dežela lahko živela.«  

29. okt. 2019

Dr. Walter Gross-Nacionalsocialistična rasna misel


Nacionalsocialistični pogledi na odnose med različnimi rasami sveta so najbolj odprti za napačne interpretacije. Nekateri se sprašujejo, ali ne bodo temeljna načela nove svetovne doktrine pripeljala do podcenjevanja in celo do zaničevanja ljudi drugih ras. Ravno nasprotno od tega, pa so prav ta načela najboljše jamstvo za obojestransko toleranco in za miren soobstoj.

Zavedamo se dejstva, da se pripadniki drugih ras od nas razlikujejo. Ta znanstvena resnica predstavlja osnovo, razlog in obenem tudi dolžnost vsake rasne politike, brez katere obnova Evrope danes ni več mogoča.  Mi ne moremo soditi o tem, ali je neka druga rasa »boljša« ali pa »slabša«, saj bi morali, če bi želeli o temu razsojati, preseči naše lastne rasne omejitve, ter zavzeti  nadčloveško, celo božansko, pozicijo. Le, če bi bili na takšni poziciji, bi lahko dosegli »neosebno« razsodbo, ki bi temeljila na vrednotenju-ali pa na pomanjkanju vrednosti-različnih življenjskih form neizčrpne narave. Vendar pa se  ravno mi od vseh najbolje zavedamo neločljivih vezi, ki nas povezujejo z našo krvjo in z našo raso, da bi poskušali stremeti k takšnemu nad-rasnemu vidiku, pa četudi samo v abstraktnem smislu.  

Zgodovina, znanost in življenje samo nam na tisoče različnih načinov govorijo, da smo si človeška bitja, ki naseljujemo Zemljo, vse prej kot podobna; da se, nadalje, velike rase, ne le fizično, temveč predvsem duhovno in intelektualno, med seboj razlikujejo. Včeraj so to dejstvo prezrli, ter so s tem, ko so želeli poenotiti politične, ekonomske, kulturne in religijske standarde za vse narode sveta, grešili proti naravi, saj so s tem, zaradi lažnih načel, oskrunili naravne lastnosti različnih rasnih in narodnih skupnosti. Danes se mi klanjamo rasnim razlikam, ki obstajajo v svetu. Želimo si, da vsaka vrsta najde obliko samoizražanja, ki bo najbolj odgovarjala njenim specifičnim zahtevam.

Nacionalsocialistična rasna načela predstavljajo torej najbolj trdno jamstvo za spoštovanje integritete drugih narodov. Namera vključevanja drugih narodnosti v Nemčijo, ki bi bila zgrajena na osvajanju, je neskladna z našimi idejami, saj bi ti narodi zaradi svoje tuje krvi in tujega duha, za vedno ostali tuje telo znotraj nemške države. Takšnim nepremišljenim idejam se lahko ustreže v sredini, ki ima za svoje cilje ekonomsko moč in izključno teritorialno širitev svojih mej, nikoli pa jim ne bo ustregel državnik, ki se ravna po organskih in rasnih načelih, in katerega glavna skrb je ohranitev veličine, ter s tem tudi ključno pomembne enotnosti njegovega ljudstva, povezanega s krvjo.

Zaradi tega razloga, nimamo nič skupnega s šovinizmom in imperializmom, saj priznavamo drugim rasam, ki naseljujejo Zemljo, iste privilegije, ki jih zahtevamo zase; pravico, da oblikujemo naša življenja in našo sredino glede na potrebe naših od narave danih lastnosti.
V tem, da želi Nacionalsocializem preprečiti nenadzorovano mešanje krvi za posameznika, ni ničesar, kar bi namigovalo na prezir. Konec koncev smo tudi mi, Nemci sami, etnološko gledano, mešanica. Nacionalsocialist zahteva le, da se trditve o krvi in zakoni biologije bolj podrobno upoštevajo v prihodnosti.

Tudi tu se naše stališče ne razlikuje precej od stališč drugih ljudstev z razumnimi pogledi. Ameriški imigracijski zakoni, na primer, temeljijo na očitni rasni diskriminaciji. Evropejci in pa prebivalci Indije, pacifiških otokov in drugi, se instinktivno izogibajo mešanju krvi. Obe strani odkrito smatrata, da je vsaka kršitev tega nekaj zelo slabega. Kljub temu pa to naravno stališče ne preprečuje možnosti tesnega sodelovanja in prijateljskih odnosov. Zatorej, naj še enkrat v imenu nove Nemčije poudarim:

Nočemo, da bi se naši ljudje poročali z ljudmi tuje rase saj se skozi takšno mešanje krvi porazgubijo najboljše karakteristike obeh ras. Vendar pa bomo vedno pripravljeni toplo sprejeti vse goste, ki nas želijo obiskati, ne glede na to ali pripadajo nam sorodni, ali pa tuji civilizaciji. Zaradi naših rasnih stališč pa bomo le toliko bolj cenili njihovo svojevrstnost, tako, kot tudi mi pričakujemo, da bodo drugi spoštovali našo svojevrstnost.

30. sep. 2019

Leon Degrelle- Sanjali smo o nečem veličastnem


Prevod  govora Leona Degrella, ki ga je imel leta 1976 v dokumentarcu Le Volksführer.

Včasih delam ogromne napake. Vendar pa, kaj je pravzaprav napaka v politiki? Ko se ozrem nazaj, občutim le eno stvar: veliko obžalovanje. Obžalovanje, da smo bili neuspešni, da nismo mogli ustvariti tega evropskega sveta, ki bi postal gospodar univerzuma za vse čase, sveta zaradi katerega je bela rasa, z mogočnim obvladovanjem duha, zavzela prvo mesto med rasami. In ko vidimo, kaj je na nasprotni strani, kaj nam je prineslo trideset let njihove zmage, to anarhijo v svetu, ta poraz belega sveta, to splošno opustošenje; ko vidimo zaton moral, propad očetnjave, propad družine in družbenega reda; ko vidimo ta apetit po materialnih dobrinah, ki je zamenjal veliki plamen idealizma, ki nas je spodbujal, takrat torej vemo, da smo od obeh, resnično izbrali pravo stran. Ta majhna, nesrečna Evropa obubožanega skupnega trga danes ne more osrečiti ljudi, saj potrošniška družba človeštva ne povzdiguje, temveč ga zastruplja.

Mi smo sanjali o nečem veličastnem in imamo le eno željo; da se ta duh znova rodi. Jaz se bom za ta preporod boril z vso svojo močjo do  zadnjega trenutka svojega obstoja. Tako, da bo tisto kar je predstavljalo našo borbo in naše mučeništvo enega dne znova vstalo.

29. apr. 2017

Heinrich Himmler govori o beli rasi

»On (Himmler) je izpostavil tiste narode, ki so po njegovem pripadali germanski družini narodov, to pa so bili: Nemci, Nizozemci, Flamci, Anglosasi, Skandinavci in baltski narodi- 'Združit vse te narode v eno velik družino je najpomembnejša naloga našega časa' (Je rekel Himmler.) 'Združitev mora potekati pod principom enakopravnosti in istočasno zagotoviti identiteto vsakemu narodu ter njegovo ekonomsko neodvisnost, seveda prilagajajoč to zadnje interesom celotnega germanskega življenjskega prostora… Po združitvi vseh germanskih narodov v eno družino, mora ta družina prevzeti nalogo, da vase vključi še vse romanske narode, katerih življenjski prostor je obdarjen z milejšim podnebjem… Prepričan sem, da bodo lahko po združitvi romanski narodi uspevali prav tako kot germanski. Ta razširjena družina bele rase bo imela potem misijo, da vase vključi še slovanske narode, saj so tudi oni bele rase… Le s takšno združitvijo bele rase bo lahko zahodna kultura rešena pred rumeno raso… Trenutno v tem vodi Waffen SS, ki je organizacija, zasnovana po načelu enakopravnosti. Waffen SS ni sestavljena le iz nemških, romanskih in slovanskih, temveč tudi iz islamskih enot in je tudi pokazala, da je vsaka enota ohranila svojo nacionalno identiteto, ko se je borila v tesni povezavi z drugimi… Dovolj dobro poznam svoje Nemce. Nemec se ima vedno rad za nekaj več, a od tega jih želim odvrniti. Pomembno je, da vsak častnik Waffen SS uboga ukaz drugega častnika tuje nacionalnosti, tako kot tuji častnik uboga častnika nemške nacionalnosti.'«

Odlomek iz knjige Arturja Silgailisa: Latvijska legija

12. jan. 2015

Matt Koehl-Dobra Družba


Uvodne opombe



Pred vami je zapis predstavitve za višje letnike učencev politične znanosti v sklopu častnega programa na srednji šoli v Worthingtonu, Ohio, ZDA, ki jo je imel Matt Koehl, poveljnik organizacije New Order 11. Januarja leta 2005.



Danes bi rad govoril o dobri družbeni ureditvi, bolj natančno, rad bi razlagal o ekonomskih in socialnih aspektih dobre družbe. Kakšni naj bi le ti bili? Kakšni so znaki takšne družbe? Pa poglejmo:

Med drugim bi v takšni družbi hoteli imeti stabilno in uspešno ekonomijo,  takšno, ki bi zagotavljala polno zaposlitev in plače s katerimi se lahko živi.

Rabili bi cenovno dostopna stanovanja, ne glede na to ali gre za najem, ali pa za nakup.

Rabili bi sistem zdravstvene oskrbe, ki je dostopen vsem, ne glede na ekonomske okoliščine.

Upokojenci, invalidi in pa tisti, ki  so bili onesposobljeni bi morali biti dobro preskrbljeni, tako kot bi morale biti preskrbljene tudi bodoče matere, ki gredo na materinski dopust.

Rabili bi brezplačen dostop do višje izobrazbe in poklicnega usposabljanja za vsakega kvalificiranega kandidata.

Rabili bi zdravo kmečko skupnost, takšno, ki daje prednost manjšim družinskim kmetijam, pred velikimi kmetijsko-podjetniškimi korporacijami oz. konglomerati.

Rabili bi takšno vrsto javnega varovanja, da ljudem ne bi bilo treba živeti v ograjenih skupnostih, da bi se počutili varne in, da bi lahko hodili po ulici vsakega mesta ob vsaki uri, ponoči in podnevi, brez, da bi se jim bilo treba bati, da bodo napadeni, oropani, ali pa kaj hujšega.

Rabili bi tudi strogo zaščito okolja ter režim, ki ga bolj skrbi stanje naših gozdov, zraka, vode in pa naše zemlje, kot pa zaslužki korporacij in onesnaževanje.

To so nekatere od stvari, ki bi jih želeli za vsakega državljana dobre družbe.

Vendar pa danes nimamo ničesar izmed tega. Zakaj? Ali takšna pričakovanja dobre družbene ureditve zvenijo nerazumno in utopično?

Lahko vam zagotovim, da ne zvenijo tako, to pa  dokazuje dejstvo, da je včasih obstajala družbena ureditev, ki je imela vse te stvari in še več.
Na to družbeno ureditev sem prvič postal pozoren, ko sem imel priložnost spoznati, in osebno govoriti z ljudmi,  ki so imeli ta privilegij, da so nekoč živeli v takšni družbi. Govorim o njihovih izkušnjah, ki so jih nenehno opisovali kot najsrečnejši in najbolj spomina vreden čas njihovih življenj, na katerega so gledali nazaj z največjim veseljem.

Družba o kateri govorim ni bila nobena druga, kot nacionalsocialistična Nemčija Adolfa Hitlerja.

Rad bi si vzel nekaj časa, ter opisal in povzel nekaj socialnih in ekonomskih dosežkov te izjemne družbe. Mislim, da bom s tem pomagal razložiti čustva ljudi, ki sem jih ravnokar omenil.
Najprej pa se moramo vrniti nazaj, da bi lahko upoštevati stanje Nemčije po 1.svetovni vojni. V deželi je vladala masovna lakota. Poleg tega je bila tu še maščevalna mirovna pogodba-Versajska pogodba-ki je Nemčiji nalagala plačilo ogromnih odškodnin, s čimer je povzročila veliko trplenja. Tu pa je bila še inflacija zaradi katere je denar izgubil vrednost.Ljudje so dejansko stradali in živeli v lopah.


Nezaposlenost in ekonomija



Hitler je prišel na oblast leta 1933 in je začel takoj spreminjati trenutno stanje. Njegova prva dva  izziva sta bila nezaposlenost in pa obnovitev uničenega nemškega kmetijstva.

Problem je oteževalo še dejstvo, da je bila nemška ekonomija v stečaju. Ni imela niti zlatih rezerv niti tujega kredita. Obenem pa je trpela tudi pod velikim bremenom plačevanja odškodnin. Situacija se je zdela nemogoča. Vendar pa to ni ustavilo Hitlerja. On je rekel:˝V redu, nimamo zlata, vendar pa imamo delavce, ki hočejo delati. Oni bodo bili naše zlato˝.  Potem se je spomnil zelo preproste rešitve, ki je postavila vse na svoje mesto. Ustanovil je program javnih del; nadzor poplav, popravila in zidanje javnih poslopij in stanovanjskih hiš, grajenje cest, mostov, kanalov, pristanišč, ter najbolj omembe vredne autobahn, ki je bila prvi obsežen sistem avtocest z najmanj štirimi pasovi na svetu.

Tako je dal delo milijonom ljudem. Kako pa je lahko plačal za vse to? Državna blagajna je bila prazna. Tuji bankirji mu niso hoteli dati posojila. Zato je enostavno zaobšel mednarodne banke in ustvaril lasten bančni sistem, ki ni temeljil na osnovi zlatega standarda, ampak na produktivnosti nemškega delavca samega. Vpeljal je delavski standard, ki je deloval po sledečem postopku;

Določen je bil en bilijon reichsmark za načrtovane stroške pri raznih javnih delih. Zatem je bilo izdano isto število ne-inflacijskih čekov, z imenom »delavsko potrdilo državne zakladnice«. Delavci so bili plačani in s svojo novo zmožnostjo nakupovanja so začeli zapravljati svoj zaslužek v trgovinah in poslovalnicah po celi državi, kar pa je le tem omogočilo, da so ustvarile nova delovna mesta in najele več ljudi.Tako si je nemška ekonomija spet opomogla.V dveh letih je bilo jedro problema brezposelnosti poraženo in Nemčija se je postavila na noge. Vse to pa je bilo doseženo s stabilno valuto, brez dolga ali inflacije.

Ekonomija ZDA, in ekonomije ostalih zahodnih držav pa so v tem času še naprej ostale v mirovanju, z milijoni brezposelnih, ki so živeli od državne pomoči. Šele, ko so te države zagnale svoje vojne industrije, so bile sposobne zaposliti svoje državljane. Medtem, ko je Hitler oživljal nemško ekonomijo, in milijone ljudi vračal na delo, je bil obnovil tudi pohabljeno zunanjo trgovino svoje države. Soočen z zavrnitvijo tujih kreditov in z ekonomskim bojkotom Anglije in Amerike, se je Hitler domislil preproste, vendar pametne rešitve; sistema  zamenjave blaga, v katerem so se zaobšle mednarodne banke in v katerem neposredno trgovalo s tujimi državami v dobrinah in opremi.

Če je, na primer, Nemčija izdelovala nekaj kar je hotela Argentina, medtem, ko je le-ta imela žito ali govedino, ki ga je hotela Nemčija, sta državi enostavno sestavili pogodbo in preprosto izmenjali dobrine, brez zatekanja k mednarodnemu posredniku, ki je bil popolnoma izključen iz kupčije. Ta sistem direktne zamenjave je potekal brez dolgov ali trgovskega primanjkljaja, zaradi česar pa so se nekateri ljudje razjezili.
Na kratko povedano; Hitlerjeve metode, bi uničile prevladujoči finančno-kapitalističen sistem dolga in oderuštva, ki je bil, kot sedaj vemo, primarni razlog 2.svetovne vojne. S tem, ko je ustvaril moralno razliko med produktivnim kapitalom in špekulantskim kapitalom, se je Hitler odločil za pot, na kateri je trčil s tistimi, ki so imeli mednarodne finančne koristi; prebodel je njihovega vola, uspeh nacionalsocialističnih metod pa je začel ogrožati njihov obstoj, pogojen s parazitizmom. Zato so bili pripravljeni narediti vse-tudi celoten svet zvleči v vojno-da bi ohranili svoj parazitski obstoj in preprečili drugim državam, da bi sledile nacionalsocialističnemu vzoru. Vendar pa je to že druga zgodba o kateri tu ne bom govoril.

Hitler je dosegel ekonomski čudež, ki je omogočal tudi druge socialne programe, od katerih sem nekatere danes že omenil.

Kmet

 


Danes sem že omenil, da je bila ena glavnih prioritet nacionalsocialistične vlade obnovitev nemške kmetijske skupnosti, vendar pa ne samo zaradi ekonomskih razlogov. Nacionalsocializem verjame, da lahko narod uspeva le z zdravim in čvrstim prebivalstvom na podeželju.

Tradicionalna družinska kmetija je bistvenega pomena zato, ker si prizadeva za način življenja, katerega moralne in duhovne vrednote so ključnega pomena za zdravje in dobrobit družbe kot celote. Pred Hitlerjem, ko je bila Nemčija v težkih časih,so padajoče cene pridelkov, prevelike obresti in brezvestni zemljiški špekulanti, uničile življenje mnogim kmetom. Vsakdo si lahko zamisli obup teh kmetov, ko so izgubili svoje kmetije, od katerih jih je bilo mnogo v lasti njihovih družin že stoletja, oni pa so se bili prisiljeni pridružiti množicam nezaposlenih.

Hitler je bil odločen, da bo naredil konec tej bedi in krivici. Ne samo,da so bile kmetije vrnjene svojim pravim lastnikom, bile so tudi plodne in samostojne.Tako je Hitler ustvaril Nacionalno posredovalnico hrane, javno združbo, ki ni vključevala  le kmeta samega, temveč tudi vse druge ljudi povezane z izdelavo, postopkom in distribucijo hrane; izdelovalce konzerv, mlinarje, peke, posrednike in lastnike trgovin.


Posredovalnica Hrane je kmetu zagotavljala razumno določanje cene na tržišču; ta je bila dovolj visoka, da je lahko pokril svoje stroške pridelave in priprave za naslednjo sezono žetve,obenem pa tudi dovolj nizka, da je bila tudi za kupca pravična.

S tem, ko je prilagajalo zaloge glede na povpraševanje kupcev, dovolilo pobudo in tekmovalnost med posamezniki, obenem pa izključevalo špekulacije glede blaga, je bilo združenje hrane sposobno ustvariti stabilno tržišče, ki je zagotavljalo zanesljivo zalogo in oskrbo hrane, na katero sta se lahko zaneslia tako izdelovalec, kot tudi potrošnik.

                                                             

Delavec


Kar se tiče delavcev, je bil Adolf Hitler tudi sam v določenem obdobju svojega življenja dnevni delavec, zato je dobro razumel težave običajnega delavskega človeka. Smatral je, da je človek več, kot le razpoložljiva ekonomska enota. Verjel je v idejo celotnega posameznika, ki je produktiven in kreativen član svojega ljudstva, ter mora imeti zato delo, ki ima pomen, prav tako pa mu mora biti zagotovljena varnost zaposlitve. Obravnavati ga je treba s spoštovanjem in dostojanstvom in se ga ne sme na primer odpustiti zaradi zmanjševanja delovnih mest, ali pa mu dati vijolični kombinezon kot božično darilo.

Hitler je verjel, da delo ne sme biti mučenje, temveč  kreativen trud, ki človeka izpopolni in mu da občutek osebnega ponosa, kot tudi, da bi morata biti čast in dostojanstvo vsakega delavca spoštovana.

Zato je bila ena prvih stvari, ki jih je naredil, ko je prišel na oblast, čiščenje nemških tovarn. Siva in enolična puščobna dvorišča in kupe premoga so zamenjali parki, bazeni in druge udobnejše namestitve, zasnovane zato, da bi bila okolica bolj človeška, z zagotavljanjem svetlega, vedrega okolja  z veliko sonca in svežega zraka.


Ena izmed novosti nacionalsocializma, predstavljena kot del truda v prid delavcem je bil program »Moč skozi srečo«, ali KDF(Kraft durch Freude). Ideja programa je bila, da bi tisti, ki garajo in proizvajajo morali biti nagrajeni, ne le s spodobno plačo, ampak tudi s posebnimi udobji, ki ustvarijo bolj prijetno življenje in dovolijo človeku, da si odpočije in se »regenerira«.

V sklopu programa so običajni delavski ljudje s svojimi družinami imeli dostop do umetnosti in kulture, ter do popularnih razvedrilnih in športnih dogodkov. Še bolj pomembno pa je bilo, da so dobili tudi priložnost za potovanja, tako po svoji domovini, kot tudi po tujini. Lahko so se odpravili na brezplačna, dvotedenska križarjenja po tujini, medtem, ko so si v Nemčiji sami lahko privoščili daljši dopust, ki je vseboval potovanje, kosila in pa prenočiša za samo dve reichsmarki na dan.


Okolje


Kot nekdo, ki je goreče verjel v zakone narave, je Hitler vpeljal prve obsežne ukrepe za zaščito okolja, vključujoč t.i. pralnike, ki so uničevali onesnaževano izločevanje pri tovarnah, ki so kurile premog. Njegovi kritiki so trdili, da je to nemogoče. Vendar pa je bilo to, kar je Hitler zahteval, na koncu tudi doseženo.

Nastanitev


Hitler je uvedel tudi poceni stanovanjske objekte, predvsem za mlade poročene pare. Dal je zgraditi urejene, čvrste hiše z vrtovi, ki so se prodajale po cenah od 600 do 1000 RM, z majhnimi mesečnimi  plačilnimi obroki brez obresti. Najboljši del pa je bil ta, da se je z rojstvom vsakega otroka odbila četrtina hipoteke, tako da vsakemu paru po četrtem otroku ni bilo več treba plačevati. Tudi stanovanja in starejše hiše so bila prenovljena in posodobljena, tako da nikjer ni bilo umazanih in zapuščenih ulic kakršne vidimo danes v vseh večjih ameriških mestih.


Zdravstvena oskrba

Nobenemu Nemcu se ni bilo treba bati stroškov zdravljenja bolezni ali poškodb. Pod nacionalsocializmom je obstajala univerzalna zdravstvena oskrba, ki je bila brezplačna. Nikakršnih zvitih, sleparskih HMO(Health maintenance organisation-organizacija,ki oskrbuje zdravstveno oskrbo za zavarovane v ZDA) ni bilo. Pod vlado Adolfa Hitlerja ni bilo nobenega sleparstva, kajti zdravje in blaginja državljanov sta bila glavna naloga njegove vlade. Nemške bolnišnice so ponujale najboljšo oskrbo,imele pa so najmodernejšo opremo, ki je bila boljša celo od tiste, ki so jo imeli takrat v ZDA. Bolniki so lahko sami izbrali svojega zdravnika, ali bolnišnico, in tudi najrevnejšim je bila zagotovljena celotna zdravniška oskrba.V bolnišnici so lahko vsi ostali do enega leta s posebno žepnino za dnevne stroške, če pa so bili po enem letu še vedno na seznamu bolnih, pa so lahko ostali za nedoločen čas na strošek javnih zdravstvenih sredstev.


Socialno zavarovanje



Enako je veljalo tudi za upokojitev. Nemškim državljanom se ni bilo treba bati, da bi sistem  socialnega zavarovanja ostal brez denarja ali, da bi njihovi bančni računi za upokojitev izginili.


Študentska izobrazba



Študentska izobrazba je bila zastonj za vse kvalificirane prosilce, ne glede na njihovo finančno situacijo ali družinski stan. Enako je veljalo za poklicne in tehnične šole. Študentom ni bilo treba skrbeti zaradi šolnine ali vrnitve posojil, kajti tega v Hitlerjevi Nemčiji ni bilo.

Javna varnost



V nacionalsocialistični Nemčiji ni bilo nikoli skrbi glede javne varnosti ali razsajajočega kriminala, kakršnega imamo danes v Ameriki. Vsakdo se je lahko sprehajal po vsakem nemškem mestu ob vsakem času, podnevi in ponoči, brez strahu, da bi bil napaden, posiljen ali ubit. Treba je tudi dodati, da je število policistov v tej državi, ki jo nekateri opisujejo kot ˝policijsko državo˝, predstavljal zgolj delček  števila policistov v današnji Ameriki.


To je bil torej bežen opis družbe kakršni danes nismo niti blizu, ki pa ostaja vzor tega kako bi dobro vodena, napredna in urejena družba morala izgledati. Upam, da se boste v prihajajočih letih, ko se boste soočali z mnogimi izzivi naraščajočo bolne in disfunkcionalne družbe, tu in tam zamislili glede tega, kako bi morala izgledati dobra in spodobna družba, saj je to že prikazano v tem brezčasnem primeru.