Ravno na tej točki se mora intelekt končno odločiti ali naj
se umakne v slonokoščeni stolp, ali pa naj stopi na ulico, pripravljen na vse
kar temu sledi. Takrat se mora intelekt, če želi biti uspešen, združiti z voljo, sicer ideja ostane v
praznini. V tej uri je bil potreben »človek misli in dejanj«, ki sem ga opisal
v svoji knjigi Alternativa (Alternative).
Ne gre za ravno privlačen naziv in tudi sam ga ne obožujem preveč, vendar
pa jedrnato izraža temeljno potrebo modernega sveta: može, ki lahko obenem
mislijo in delujejo. To, da sta si misel in dejanje antitetična, kot namiguje
kritika združevanja ekonomskih politik z gibanjem črnosrajčnikov, je daleč od
resnice, saj pravzaprav predstavljata dva ključna dela ene ustvarjalne celote;
njuna zveza je nepogrešljiva in vitalnega pomena za novo rojstvo. V luči
sodobne izkušnje se tega ne da zanikati. Danes polovici sveta vlada komunizem,
ki počiva na kombinaciji marksistične miselnosti in dejanj komunistične
partije. Bi se kaj sploh zgodilo, če bi ideja ostala le na jeziku? Njeno
zavojevanje polovice sveta so uresničile najbolj neizprosne, surove in
brezvestne metode, kar jih je človeštvo kdaj videlo. Te metode bodo po mojem
mnenju zaradi naštetega na koncu škodovale sami ideji, vendar pa kljub temu
utelešajo dejanja skrajne stopnje.
Včasih se pojavi površno vprašanje, ali je ideja res imela
karkoli s temi dejanji, glede na to, da niti eden na sto članov komunistične
partije ne razume marksizma, niti eden na milijon prebivalcev v državah, ki so
privržene temu nazoru pa ni nikoli bral Marxa. Zakaj bi torej ta zapletena in
ne preveč popularna doktrina imela karkoli s temi dosežki? Gre za površno
vprašanje, na katerega pa je težko odgovoriti brez psihološke razprave, ki
raziskuje korenine človeške narave. Na kratko povedano, nobeno gibanje človeške
misli in duha ne pride daleč, če ga ne navdihuje ideja, ki je, ne glede na to,
če je to dobro ali slabo, realna. Lahko je nejasna in popačena kot marksistična
ekonomska teorija, ali pa jasna in preprosta kot krščanska doktrina ljubezni,
vendar pa mora biti realna v smislu, da ugaja nekemu globokemu čustvu v
človeški naravi.
Ko je misel nejasna se mora spremeniti v občutek, da bi bila
učinkovita. Razume jo le elita, in če gre za realno in močno idejo, razvije v le
tej določen odnos do življenja. Ta odnos postane občutje množice, ko ga zatem
elita prenaša na druge, ki niso seznanjeni z vsemi podrobnostmi njene misli.
Odločna ideja, spremenjena v splošno
občutje lahko povzroči rojstvo nove civilizacije. Brez takšne ideje ostanejo
dejanja v praznini, brez dejanj pa ostane ideja v praznini.
To resnico so dobro razumeli in v praksi uporabljali ljudje
od katerih bi najmanj pričakovali, da jo lahko dojamejo. Zaradi tega je Stalin,
kljub surovosti svojih dejanj, toleriral in celo spodbujal intelektualce, ki so
ga verjetno velikokrat razjezili zaradi istih razlogov, zaradi katerih je
Platon tako nepričakovano predlagal izključitev pesnikov iz Republike. Tudi Mao
se je jasno zavedal te nujnosti, ko je spodbujal tako »sto cvetov«
intelektualcev, kot tudi razvoj Rdeče garde. Lenin, ki je, morda z izjemo
Trockega, od vseh ruskih komunističnih voditeljev v sebi najbolj usklajeval
vrline razmišljanja in dejanj, je nedvomno prepoznal v tej sintezi predpogoj za
vsako gibanje, ki bi dalo človeštvu novo obliko, kljub temu, da to ni bilo tako
razvidno iz njegovega obnašanja, v nemirnem času njegovega obdobja.
Tudi fašizem je prevzel mnogo od svojih intelektualnih
predhodnikov, kamor pa nikakor ne spadajo le relativno moderni viri, ki se mu jih
po navadi pripisuje, kot so Sorel, Pareto, Proudhon, Nietzsche ali zgodnejši
angleški pisci in možje akcije kot so Hobbes, Strafford, Bolingbroke, ter
kasneje Carlyle. Nekaj let nazaj je Dr. Popper prinesel marljivost in
načitanost srednje Evrope na Londonsko univerzo in v svoji knjigi Odprta družba in njeni sovražniki ožigosal
praktično vsakega izjemnega misleca, od Platona do Hegla, za fašista. Sam sem z
veseljem sprejel to darilo in izrazil svojo hvaležnost za potrditev tega, kar
sem sam že dolgo domneval.
Marksizem je bil zanikanje 19. stoletja, kljub temu pa je
komunizem za trajen uspeh potreboval intelektualno ozadje; imeti le sveženj
pritožb in zamer ni bilo dovolj. Potemtakem bo za evropski nazor, ki bo
potrjevanje 20. stoletja, nujna moč intelekta in domišljije. V dolgih letih po
vojni sem tej nuji posvetil večino svoje energije.
Fašizem ni imel dovolj časa, da bi prerastel v novo kulturo,
ki bi kasneje zacvetela v novi civilizaciji. Pravzaprav je organska narava
fašizma onemogočala nastanek nove kulture v smislu nenadnega razhoda s
preteklostjo, saj je v svoji biti ohranjala in obnavljala evropske vrednote. Sam
sem že razmislil o seriji praktičnih predlogov glede neposredne nevarnosti in
dolgoročnih potreb moje dežele; napočil je čas, ko je postalo nujno, da se jih
začne izvajati. Torej ni šlo le za
barbarizem, ko sem takrat rekel, da možje, ki mislijo niso dovolj in da je
treba poiskati može, ki so sposobni čutiti in delati. Šlo je za spoznanje
resnice, ki je bila onkraj intelektualcev, s katerimi sem bil takrat povezan,
in ki jih je ravno zato, ker je bila nad njimi, globoko užalila. Preseganje antiteze
intelekta in občutka v sintezo nove
stopnje, ki vključuje tako misel kot tudi dejanja, je ključnega pomena.
Ko so moji prvotni intelektualni družabniki odšli, šokirani
zaradi dejanj odpora proti organiziranemu nasilju, se je govorilo, da sem se
obkrožil z butastimi suroveži, ki so bili priročno označeni za nasilneže. V bistvu
pa so se, zaradi preučevanja pod vplivom takratnih dogodkov, pojavili novi
intelektualci, ki so se v umu lahko kosali s tistimi, ki so odšli, obenem pa so
jih prekašali v karakterju. V moji
skupini so bili ljudje, ki bi lahko povečali sloves vsakega kabineta in se
izkazali na vsaki univerzi. Njihova imena niso nikoli postala zelo znana zaradi
zatiranja, ki je želelo preprečiti, da bi postali slavni, ko so se pojavili,
drugi pa se niso želeli javno izpostavljati, da ne bi ogrožali svojih služb in
lastnega preživetja. V teh razmerah je naše gibanje postajalo vse bolj podobno
ledeni gori, katere večji del se nahaja pod gladino.
Nedavno je izšla knjiga Johna Harrisona, Reakcionarji, ki naj bi pripisovala fašistična nagnjenja
naslednjim pisateljem; Yeatsu, T. S. Eliotu, Poundu, Wyndham Lewisu in D. H.
Lawrenceu. V tem primeru se naslov knjige ne sklada z njeno vsebino, saj
pisatelji ne morejo biti obenem fašisti in reakcionarji. Gibanje desnice nima
nič opraviti s fašizmom, ki se ga lahko opiše kot revolucionarnega, ne pa tudi
kot reakcionarnega.
Grdo obrekovana množica naših članov je predstavljala cvet
angleškega ljudstva. To so bili možje in žene z vizijo, sposobni videti
prihajajočo pogubo vrednot in položaja njihove dežele, ki so posedovali voljo
in pogum, da se ji uprejo. Zagotovo so bili to večinoma bolj ljudje občutkov in
dejanj, kot učenjaštva, tip vojaka in ne učenjaka, ki je dajal prednost meču
namesto peresa. Vendar pa so ravno takšni ljudje, združeni z ustvarjalnimi
misleci, zgradili vsa gibanja realnosti. Zaradi naglega napredovanja našega
gibanja nismo imeli veliko časa za akademske pustosti. Pravzaprav nismo imeli
dovolj časa niti za resne razprave, ki so nujno potrebne za napredek misli in
razvoj politične strategije. V tem obdobju ni bilo nikoli dovolj časa in vedno
smo bili v naglici; bili smo omejeni, to omejenost pa so odpravile šele
naknadne izkušnje. Spomnim se, kako mi je eden izmed naših najboljših mož, ki
je po osupljivi karieri v Kraljevem vojnem letalstvu pokazal izredno sposobnost
za ulično vodstvo, rekel: » Malo tega kar si napisal sem prebral, saj sem vedno
zaposlen s svojim delom, pa tudi od tega kar govoriš ne slišim prav veliko, ker
moram biti na shodih vedno pozoren na naslednjega rdečkarja, ki bo hotel
povzročati težave, vendar pa kljub temu čutim s teboj«. Njegovo spoštovanje je
bilo poklon zmožnosti pretvarjanja nove misli in morale v občutek, ki lahko
prevzame in navdihne predane in strastne može. Prav tako me je po končanem
govoru bolj od kakršnekoli hvale razveselilo to, ko je k meni pristopil kakšen
spodoben star Anglež in rekel: »To kar govorite čutim že celo življenje«. S tem
je hotel povedati, da se je govor dotaknil neke globoke strune v večni biti
Anglije.
Brez dvoma se bo to zdelo absurdno tistim, ki se jih smatra
za intelektualce in ki posedujejo vse kvalifikacije za ta naziv, razen
intelekta. Vendar pa ne gre le za sentiment; to je realnost, sila ki premika
može. Nekdo, ki je vodja in predstavlja vodenje, bi se moral počutiti enako
domače v preučevanju ekonomije, v domovih najrevnejših v trenutkih nesreče ali
veselja, v razigranih prizorih angleških pivnic in v filozofskih razpravah na
univerzah. Vodenje mora biti povezano z angleškim in sedaj tudi z evropskim
življenjem, obenem razumevajoče in ustvarjalno. Ob istem času mora ceniti sedanjost
in si prizadevati za doseganje novih višin.
Naša dejanja in naše misli so se nenehno razvijale. Že v razburkani
predvojni politiki je bila ekonomskim konceptom, ki so se rodili znotraj
Laburistične stranke, dodana sveža misel, vendar pa je zato, ker je fašizem predstavljal
predvsem nacionalni nazor, imel nov ideološki razvoj le malo skupnega z
miselnostjo sočasnih gibanj na celini.
Moje življenje je zaznamoval kontrast, kar je dobro, če je
seveda ta kontrast izražen v dveh polovicah ene harmonične celote, ki služi
istemu vseobsegajočemu cilju, in ne v neslogi razcepljene osebnosti. Nekaj o
dejanjih iz mojega fašističnega obdobja, s katerimi sem si zagotovil pravico,
da sem na javnih zborovanjih lahko govoril o ekonomskih načelih, ki sem jih
razvil, ko sem bil še član Laburistične stranke, sem že povedal. Sedaj pa moram
povedati še kaj o idejah iz precej drugačne miselne sfere, ki so ekonomiji iz
dni Laburistične stranke, dodale ideologijo. Te ideje se mi zdijo okorne in
nezadovoljive, če jih primerjam s svojim razmišljanjem in pisanjem od druge
svetovne vojne, ki ji je sledil moj umik v branje in razmišljanje. Ne glede na
to, je v luči mojih govorov in pisanja iz 30. let težko trditi, da fašizem ni
imel nobenega ideološkega ozadja, kljub temu, da naš angleški pristop ni imel
veliko opraviti z glavnim tokom fašistične misli v tujini. Izvor tega mišljenja
je evropski, vendar pa le to poudarja angleški karakter fašizma v Britaniji,
saj je bilo zelo oddaljeno od tega kar so fašistična gibanja na celini mislila
in govorila v tem času, v nekaterih bistvenih pogledih pa je celo neposredno
nasprotovalo pristopu, ki so ga do istih zadev izbrala gibanja na celini.
Svoj prvi govor na to temo sem imel marca, 1933, na
lokaciji, ki se nam, če se danes ozremo nazaj zdi neobičajna. Šlo je za prostore
Angleško govoreče zveze, ki je bila ustanovljena z namenom promoviranja
angleško-ameriškega prijateljstva. Po običajnem uvodu sem povedal naslednje:
» Naši nasprotniki trdijo, da fašizem nima zgodovinskega
ozadja in filozofije, zato je danes moja naloga, da vam povem, da korenine
fašizma segajo globoko v zgodovino, vzdrževala pa so jih nekatera izmed
najboljših razmišljanj spekulativnega uma. Zaenkrat do neke mere drži, da
fašistična filozofija še ni zavzela trdne in dokončne forme, vendar pa morate
imeti v mislih, da fašizem obstaja le dobrih deset let; vzniknil je v prejšnjem
desetletju. Vendar pa so kljub temu njegovi filozofski temelji zmožni
formulacije. To pa se je zgodilo v veliko krajšem času, kot so za svoj razvoj
potrebovala podobna velika politična prepričanja v zgodovini. Tako, kot se je
fašistično gibanje v več velikih državah z izredno hitrostjo pomikalo do
oblasti, je bil tudi napredek fašističnega prepričanja in filozofije, kot
trajnega koncepta in odnosa do življenja, veliko hitrejši od filozofij
starejših prepričanj. Za primer vzemimo liberalizem; med pisanjem ljudi, kot
sta bila Voltaire in Rousseau, in pa dokončnim oblikovanjem liberalnega nazora
izpod rok angleških državnikov konec 18. in v začetku 19. stoletja, obstaja
velik časovni razmik. Pravzaprav so se ta velika politična gibanja, in
psihološki preobrati, zelo počasi kristalizirala v dokončen sistem misli in
dejanj. V primeru fašizma zato ne moremo pričakovati, da bo po desetih letih že
zavzel trdno, kristalizirano formo.«
To je seveda držalo, fašizem pa je imel takrat le še šest
let časa preden mu je vihra druge svetovne vojne skrajšala življenje. Jasno je,
da ne moremo pričakovati, da bo katerakoli doktrina rojena iz eksplozije dejanj
v času nacionalne krize razvila v tako kratkem obdobju dokončno filozofijo.
Vrnimo se k govoru:
» Kljub temu verjamem, da se fašistično filozofijo lahko
izrazi na razumljiv način in čeprav predstavlja popolnoma nov doprinos misli
naše dobe, lahko dokažemo da njen izvor, kot tudi njena zgodovinska podpora,
izhaja iz uveljavljene misli preteklosti. Mislim, da filozofije dejanj večinoma
izhajajo iz sinteze kulturnih konfliktov prejšnjega obdobja. Ko se v dobi
kulture, misli in abstraktnih domnev pojavita dve veliki kulturi, ki si ostro
nasprotujeta, najdemo po navadi v dobi dejanj, ki sledi, nekakšno praktično
sintezo teh dveh ostrih nasprotij, ki vodi v praktičen nazor dejanj. Morda se
vam zdi, da takšen pogled do neke mere predlaga špenglerski pristop.«
Zakaj sem se v tem kontekstu pozival na špenglerski pristop?
Konec koncev je koncept dveh antitez, ki vodita v sintezo, nedvomno heglovski.
Morda sem bil mnenja, da bo omenjanje Hegela preveč razburilo Angleško govorečo
zvezo. Goethe je nekoč pripomnil, da je Hegel, glede na to, da je težak za
Nemce, nemogoč za tujce. Omenjajoč Spenglerja sem nadaljeval:
» Res je, da je veliki nemški filozof najbolj od vseh orisal
splošno ozadje fašistične misli, vendar pa ni naredil dosti več. Morda mu je
njegov prirojen pesimizem preprečeval, da bi se bolj približal tej temi. Moje
skromno mnenje je, da je ta pesimizem vzniknil iz njegove ignorance do moderne
znanosti in mehanskega razvoja. Če gledate skozi špenglerska očala boste slej
ko prej prišli do ekstremno
pesimističnih zaključkov, saj vam zakrivajo pogled na dejavnik, ki prvič polaga
človeku v roke sposobnost, da popolnoma izkorenini revščino. Sam verjamem, da
je našega nemškega filozofa vodilo do njegovih pesimističnih zaključkov ravno
nerazumevanje tega neznansko pomembnega novega dejavnika. Kar pa seveda nikakor
ne zmanjšuje njegovega ogromnega prispevka k svetovni misli.«
Preden sem se vrnil k Spenglerju in k drugim filozofskim
konceptom, sem povedal še nekaj praktičnih stvari, glede fašističnega odnosa do
življenja:
» Mi od naših ljudi zahtevamo vsesplošno pojmovanje javne
službe. V javnem življenju se mora človek obnašati kot primeren član države.
Vsako svoje dejanje mora prilagajati dobrobiti naroda. Po drugi strani, pa mu
država za vračilo omogoča popolno svobodo, da živi in se razvija kot
posameznik. V naši moralnosti se vsako moralno vprašanje vrednoti po tem, če na
kakršenkoli način ovira ali uničuje moč posameznika, da služi državi. On mora
odgovoriti na naslednja vprašanja: » Ali to dejanje škoduje narodu? Ali škoduje
drugim pripadnikom naroda? Ali škoduje moji sposobnosti, da služim narodu?« Če
je odgovor na vsa ta vprašanja jasen, je posameznik popolnoma svoboden, da dela
kar želi. To pa posamezniku podeljuje daleč največjo mero svobode pod državo,
ki jo je katerikoli sistem, ali verska oblast, kadarkoli omogočal.
Načelo fašizma je osebna svoboda in javna služba. To nam
nalaga v javnem življenju in v našem odnosu do drugih določeno disciplino in določene omejitve. Vendar pa le v javnem
življenju. Prepričan sem, da nam lahko osebno svobodo zares omogoči le javna
organizacija, ki lahko vzpostavi red v ekonomskem kaosu, ki je danes navzoč v
svetu. Takšno javno organizacijo pa lahko varujejo le metode avtoritete in
discipline, ki so inherentno fašistične.
To je bil eden zadnjih primerov, ko sem uporabil besedo »demokracija« v očitno negativnem smislu, kar pa je bila nedvomno posledica moje nedavne izkušnje v vladi. To navado sem kmalu opustil, saj mi je postalo jasno, da je bila demokracija v svoji resnični obliki – vladavina ljudstva, iz strani ljudstva, za ljudstvo, kot izraz naravne zdrave volje ljudstva, ki je osvobojeno prevar finančne politike- točno to, kar smo hoteli. Izrojenost demokracije, in ne demokracija sama, je bilo to kar smo obsojali. Zato sem posledično začel uporabljati izraz finančna demokracija, ki sem se ga vedno posluževal v svojem obtoževanju sistema, ko sem govoril, da je moč denarja znotraj prevladujočega sistema vedno znova preprečevala izpolnitev volje ljudstva, ki pa je bistvo prave demokracije. Tu sem imel v mislih predvsem zamenjavo geografske s poklicno volilno pravico, torej z glasovanjem glede na poklic, obrt ali stroko, in ne glede na kraj prebivališča. Še vedno verjamem, da je to boljši sistem, vendar pa ga ne zagovarjam več, saj se moramo trenutno ukvarjati z bolj važnimi stvarmi in z določenimi reformami, v katere lahko učinkovito prisilimo trenutni sistem.
Potem, ko sem predstavil argumente proti kaotičnemu
egalitarizmu, sem se zavzel za popolno enakost možnosti, za kariero v kateri
šteje talent:
»Ko se človek dokaže, se lahko povzpne do najvišjega
položaja v deželi, naš celotni izobraževalni sistem pa mora biti načrtovan v
skladu s tem«. Zatem sem se vrnil k Spenglerju in k mojim glavnim temam: k
svojem razmišljanju o cezarizmu v zgodovini in o znanosti v moderni dobi. Ravno
Spenglerjevo prodorno razumevanje cezarizma je bilo tisto kar je prvič vzbudilo
moje zanimanje zanj, vendar pa je bilo njegovo dojemanje moderne znanosti
plitko in zares nezadostno. Takoj se mi je zdelo, da je združitev cezarističnega gibanja in znanosti glavni
pogoj moderne dobe in odgovor na neizbežno pogubo, ki jo je napovedal Spengler.
Najprej sem predstavil analizo cezarizma v zgodovini in pa
neizogibne razlike zaradi katerih je ta forma drugačna v modernem svetu:
» Seveda lahko trdite, in v teh trditvah je morda celo nekaj resnice, da so te doktrine znane že od prej, da so bile osnova bonapartizma, ali, če gremo še bolj nazaj k njihovim koreninam, osnova cezarizma. Res je, da ima fašizem zgodovinsko povezavo s cezarizmom, vendar pa se moderen svet temeljito razlikuje od form in pogojev starodavnega sveta. Moderna organizacija je preveč obširna in kompleksna, da bi počivala na enem samem posamezniku, ne glede na njegovo nadarjenost. Moderen cezarizem je, tako kot vse moderne stvari, kolektiven. Voljo in talent posameznika zamenjata volja in sposobnost disciplinirane tisočglave množice, ki sestavlja fašistično gibanje. Vsak črnosrajčnik je posamezna celica kolektivnega cezarizma. Organizirana volja predanih množic, ki se prostovoljno podrejajo disciplini, navdihuje pa jih goreč ideal nacionalnega preživetja, zamenja voljo do moči in višjega reda individualnega nadčloveka. Pa vendar je ta kolektivni cezarizem, oborožen z moderno znanostjo, v istem zgodovinskem razmerju, v kakršnem je bil starodavni cezarizem z nazadnjaštvom na eni in z anarhizmom na drugi strani. Cezarizem je nasprotoval tako spartacizmu, kot tudi senatu patricijev. Takšen položaj pa je star toliko kot zgodovina zadnjih dveh tisočletji. Vendar pa je v tistih dneh primanjkovalo priložnosti za konstruktivne dosežke, ki so danes mogoči, zato je edina lekcija, ki se je lahko naučimo iz preteklih primerov te doktrine preprosto ta, da so vedno, ko je svet pod vplivom Spartaka zdrsnil v popoln propad in kaos, tisti, ki jim je Spengler pravil »možje dejstev« izvlekli svet iz posledičnega kaosa in zagotovili človeštvu velikokrat več stoletji miru in reda v novem sistemu in v novem ravnovesju.
To je bilo doseženo s prepoznavanjem določenih osnovnih dejstev politike in filozofije. Ponavljam, gre za določeno združevanje dveh na prvi pogled nasprotujočih si doktrin. Velikokrat nas obtožujejo, da jemljemo nekaj iz levice, nekaj pa iz desnice. To je zelo občutljiva stvar, sposojati si od drugih nazorov; zavreči kar je slabega in obdržati kar je dobrega. S tem se neposredno odmikate od starih parlamentarnih pogledov, medtem, ko sprevidite modrost takšne poti. Fašizem seveda res jemlje nekaj iz levice in nekaj iz desnice, temu pa dodaja nova dejstva, da bi bil kos moderni dobi. V tej novi sintezi fašizma, s katero se približujemo naši trenutni situaciji, najdemo pomembno načelo stabilnosti, podprto z avtoriteto, redom in disciplino, ki je lastnost desnice, združeno z načelom napredka in dinamičnih sprememb, ki so lastnosti levice. Konservatizem verjame v stabilnost, ki jo podpira s svojo vero v red. Neuspeh konservatizma v modernem svetu pa je v tem, da ni zmožen razumeti, da se stabilnost lahko doseže le skozi napredek; da bo trdovraten odpor do spremembe ustvaril revolucionarno vzdušje, ki se ga konservativci najbolj bojijo. Po drugi strani pa levica, zaradi svojega rousseauskega kompleksa, ni zmožna razumeti, da se lahko napredek doseže le z izvršilnimi sredstvi, ki lahko edina omogočijo napredek.«
» Seveda lahko trdite, in v teh trditvah je morda celo nekaj resnice, da so te doktrine znane že od prej, da so bile osnova bonapartizma, ali, če gremo še bolj nazaj k njihovim koreninam, osnova cezarizma. Res je, da ima fašizem zgodovinsko povezavo s cezarizmom, vendar pa se moderen svet temeljito razlikuje od form in pogojev starodavnega sveta. Moderna organizacija je preveč obširna in kompleksna, da bi počivala na enem samem posamezniku, ne glede na njegovo nadarjenost. Moderen cezarizem je, tako kot vse moderne stvari, kolektiven. Voljo in talent posameznika zamenjata volja in sposobnost disciplinirane tisočglave množice, ki sestavlja fašistično gibanje. Vsak črnosrajčnik je posamezna celica kolektivnega cezarizma. Organizirana volja predanih množic, ki se prostovoljno podrejajo disciplini, navdihuje pa jih goreč ideal nacionalnega preživetja, zamenja voljo do moči in višjega reda individualnega nadčloveka. Pa vendar je ta kolektivni cezarizem, oborožen z moderno znanostjo, v istem zgodovinskem razmerju, v kakršnem je bil starodavni cezarizem z nazadnjaštvom na eni in z anarhizmom na drugi strani. Cezarizem je nasprotoval tako spartacizmu, kot tudi senatu patricijev. Takšen položaj pa je star toliko kot zgodovina zadnjih dveh tisočletji. Vendar pa je v tistih dneh primanjkovalo priložnosti za konstruktivne dosežke, ki so danes mogoči, zato je edina lekcija, ki se je lahko naučimo iz preteklih primerov te doktrine preprosto ta, da so vedno, ko je svet pod vplivom Spartaka zdrsnil v popoln propad in kaos, tisti, ki jim je Spengler pravil »možje dejstev« izvlekli svet iz posledičnega kaosa in zagotovili človeštvu velikokrat več stoletji miru in reda v novem sistemu in v novem ravnovesju.
To je bilo doseženo s prepoznavanjem določenih osnovnih dejstev politike in filozofije. Ponavljam, gre za določeno združevanje dveh na prvi pogled nasprotujočih si doktrin. Velikokrat nas obtožujejo, da jemljemo nekaj iz levice, nekaj pa iz desnice. To je zelo občutljiva stvar, sposojati si od drugih nazorov; zavreči kar je slabega in obdržati kar je dobrega. S tem se neposredno odmikate od starih parlamentarnih pogledov, medtem, ko sprevidite modrost takšne poti. Fašizem seveda res jemlje nekaj iz levice in nekaj iz desnice, temu pa dodaja nova dejstva, da bi bil kos moderni dobi. V tej novi sintezi fašizma, s katero se približujemo naši trenutni situaciji, najdemo pomembno načelo stabilnosti, podprto z avtoriteto, redom in disciplino, ki je lastnost desnice, združeno z načelom napredka in dinamičnih sprememb, ki so lastnosti levice. Konservatizem verjame v stabilnost, ki jo podpira s svojo vero v red. Neuspeh konservatizma v modernem svetu pa je v tem, da ni zmožen razumeti, da se stabilnost lahko doseže le skozi napredek; da bo trdovraten odpor do spremembe ustvaril revolucionarno vzdušje, ki se ga konservativci najbolj bojijo. Po drugi strani pa levica, zaradi svojega rousseauskega kompleksa, ni zmožna razumeti, da se lahko napredek doseže le z izvršilnimi sredstvi, ki lahko edina omogočijo napredek.«
Na tej točki sem fašistični ideologiji dodajal mojo
dolgotrajno sintezo reda in napredka… » Stabilnost imate lahko, le če ste
pripravljeni sprovesti urejene spremembe, saj se morate, če želite ostati
stabilni, prilagajati dejstvom nove dobe.
Po drugi strani, pa imate lahko napredek, ki si ga levica tako želi, le
če sprejmete izvršilna sredstva napredka. Znova boste rekli, da gre pri tem
spet za cezarizem ali bonapartizem. Da so osnovna načela enaka, ter da
fašistično gibanje, kljub temu, da lahko opravi nalogo, ki jo je pred tem
opravil cezarizem in vzpostavi red iz kaosa, ki ga je povzročil konflikt med
Spartakom in reakcionarji, ter morda za nekaj let ali celo stoletji omogoči
svetu mir, nosi v sebi svoj lasten propad in zato ne more zares doseči tega kar
je potrebno.«
Takrat sem prišel do točke na kateri se moje razmišljanje
ostro razlikuje od odnosa nacionalsocialističnega gibanja v Spenglerjevi
domovini, saj se je zdelo, da je tam vodstvo razumelo moč njegovega argumenta,
vendar pa ni našlo odgovora nanj. Njihovi propagandisti so bili mnenja, da gre
za neprivlačno doktrino in da ne bi bilo dobro njihovim članom iz ljudskih
množic govoriti: » borite se, žrtvujte se in dajte vse od sebe, da bi iz nekaj
mož ustvarili cezarje, ki bodo zagotovili poslednji veličasten razcvet civilizacije,
preden vse zajame večna noč.« Zato so osebno cenili Spenglerja, obenem pa so ga izključili
iz njihove javne doktrine, saj sta si pojma pesimizem in revolucija
protislovna. Mi smo, po drugi strani, videli v njegovi tezi uvod v moderno razpravo,
zato smo priklicali mogočen duh moderne znanosti, da bi ponudili odgovor. Iz
cezarizma in znanosti bi se lahko razvil faustovski človek; civilizacija, ki bi
lahko obnavljala svojo mladost skozi vztrajajočo dinamiko, kot sem opisal v
svojem kasnejšem pisanju. Govor se je
nadaljeval:
» Verjamem, da je odgovor na ta edini zares utemeljen
argument to, da v preteklosti ni bilo dejavnika moderne znanosti. Danes pa
imamo popolnoma nov dejavnik. Če lahko v naš sistem vladanja vključimo novo
učinkovitost – in vsi priznavamo, da so
takšna gibanja, ko pridejo na oblast najmanj učinkovita – če lahko vzpostavimo
v vladi vsaj za nekaj let izvrševalno oblast in učinkovitost, ki je zmožna
opraviti stvari, lahko osvobodimo ujeto genialnost znanosti, da opravi nalogo, ki ji pripada v modernem svetu. Ne
glede na to, če se naši pogledi razhajajo glede strukture države in ekonomije,
mislim, da se moramo vsi strinjati, da bi lahko z razumno organizacijo sveta in
s pomočjo moderne znanosti in industrije pridelovanja, enkrat za vselej rešili
problem revščine in izkoreninili
najhujše oblike bolezni in trpljenja v svetu. Če lahko torej vzpostavimo
učinkovito obliko vladavine, imamo za takšen sistem prvič v zgodovini na voljo
sredstva s katerimi lahko enkrat za vselej spremenimo svet.
Ko bo najnujnejše doseženo, ko bosta moderna znanost in
tehnika opravili svojo nalogo in ko bo političen in filozofski sistem iz
političnega in prehodnega spremenjen v sistem z trajno in tehnično osnovo, ne
bo več potrebe po političnih strategijah in kontroverznostih, ki danes
povzročajo zmedo v svetu. Problem revščine bo rešen, večje težave, za katere
vsi vedo, da so lahko odpravljene s pravilno uporabo moderne znanosti, bodo
odpravljene, in človeštvo se bo lahko posvečalo stvarem, ki so v življenju zares
pomembne.
Tako da, čeprav morda drži, da so bili takšni določeni
pojavi v neskončnem ponavljanju zgodovine na svetu že videni v preteklosti, v
veliko korist človeštva, niso imela prej ta izvršilna gibanja nikoli na voljo
moderne znanosti in izumov, ki jim danes dajejo priložnost, da dokončajo svojo
nalogo.
V trenutku velike svetovne krize, krize, katere zaostritev
bo na koncu neizogibna, se iz zgodovinskega ozadja pojavlja gibanje, katerega
prihod je neizogiben in ki ima določene tradicionalne lastnosti, ki izvirajo iz
veličastne preteklosti, obenem pa se sooča z dejstvi današnjega dne, oboroženo
s sredstvi, ki jih je le naša doba podelila človeštvu. S tem novim čudovitim
sovpadanjem sredstev in dogodkov so problemi naše dobe lahko premagani, prihodnost
pa je lahko zagotovljena s stabilnostjo napredka. Morda je to zadnji veliki val
nesmrtnega, večno se ponavljajočega cezarističnega gibanja. Vendar pa bo s
pomočjo znanosti in z inspiracijo modernega uma, ta val ponesel človeštvo do
najbolj oddaljenih obal.
Takrat pa bo cezarizem, to najmogočnejše izžarevanje
človeškega duha v višjih prizadevanjih za dolgotrajne dosežke, končno opravil
svojo svetovno misijo v večstoletnem boju in izpolnil svojo zgodovinsko usodo. Človeštvo,
ki bo osvobojeno revščine in mnogih drugih grozot in bolezni, bo v, skozi
znanost prerojenemu svetu, še vedno potrebovalo fašistično gibanje, katerega
nov cilj bo nova in plemenitejša ureditev človeštva. Ne bomo pa več potrebovali
čudnih in vznemirjajočih mož, ki so v
času borbe in nevarnosti, v mračnih
napornih nočeh skovali jekleno orodje, s pomočjo katerega bo svet prešel k
višjim stvarem.«
Ko se sedaj ozrem nazaj, vidim na tej točki vrednost tega
govora; združitev cezarizma z moderno znanostjo, ki bi bila lahko odločilen
dejavnik v zgodovini, dokončna združitev volje in misli v neskončnih dosežkih.
Po vsem tem času se mi zdi ta teza še vedno vredna
razmisleka; danes okrepljena z novim razvojem znanosti, bi lahko izvršnim možem
prvič nudila sredstva za doseganje resnično veličastnih in dolgotrajnih stvari.
Združitev revolucionarnega gibanja, ki predstavlja novi cezarizem, z močjo
moderne znanosti ne bi mogla nuditi nič manj od tega. Genialnost znanosti v
ujetništvu puste povprečnosti politike, ki ne more izpolniti svojega
potenciala, bi bila osvobojena z nalogo spreminjanja sveta. Novi možje politike
bi v svojem odnosu do znanosti prekosili celo odnos, ki so ga imeli možje
renesanse do umetnosti. Iz te združitve pa bi se lahko rodil novi svet.
V zaključku svojega govora sem izrazil prepričanje, da se bo
tudi fašizem sam sčasoma umaknil višji ureditvi človeštva. Izza cezarističnih
»mož dejstev« je bilo že zaznati »novo in še vedno temno in nejasno formo, ki
je bila zaenkrat vidna le v obrisih, vendar pa je bila kljub temu višja forma«.
Kot sem pozneje pisal, je bila to »volja do moči in volja do lepote v mistični
združitvi, ki je vse dosegajoča.«
Seveda lahko rečemo,
da je bil namen tega govora iz leta 1933, le na romantičen način povedati
naslednje: če v učinkovitem sistemu vladanja združite izvršne može z moderno
znanostjo, bodo stvari opravljene. Dandanes gojim intelektualno simpatijo do
sodobne naklonjenosti jasnim, kratkim in jedrnatim izjavam, vendar pa takšne
metode pripadajo temu enoličnemu obdobju, ko še ni čutiti, da so dejanja
bistvenega pomena. Če želite ljudi navdihniti za velika dejanja, morate
preprosta dejstva postaviti v zgodovinsko perspektivo in jih osvetliti z
zavedanjem usode.
Pet let kasneje sem se vrnil k nekaterim izmed teh tematik v
svoji knjigi Jutri živimo ( Tommorow We
Live). V zadnjem poglavju sem bežno opisal položaj Britanije, kot sem ga
sam videl, glede na druge civilizacije, ki so podlegle tistim silam, ki so
sedaj grozile nam:
» Britanska unija fašistov se je pojavila iz splošne
zmešnjave strank in kaosa, ki je prevladoval v sistemu, da bi se spoprijela s
krizo, ki kljub temu, da ni tako nenadna
in splošno očitna, ni nič manj resna, od situacije iz leta 1914. Britanska
unija poziva svoje ljudstvo, da se spoprime z enakimi napori v enakem duhu. V
tisti uri je izginil trušč različnih frakcij in prepirov med različnimi
skupinami, da bi se veličasten narod lahko združil in dosegel rešitev. Rodila
se je bratovščina Britancev, ki je bila
v svoji enotnosti nepremagljiva. Danes se naš narod sooča s hujšim sovražnikom,
saj le ta prebiva znotraj njega samega, in s situacijo, ki zato, ker še ni
vidna vsem, ni nič manj resna. Bili smo razdeljeni in podjarmljeni, saj smo
lahko Britanci podjarmljeni le s pomočjo delitve. Razred proti razredu,
frakcija proti frakciji, interes proti interesu, človek proti človeku in brat
proti bratu. To je bila taktika vojskovanja s katero so bili Britanci v moderni
dobi, prvič v svoji zgodovini, obvladani. Prav tako smo bili tudi poraženi
ravno v tistem trenutku v naši zgodovini, ko smo imeli cel svet pred seboj, saj
je dediščina, ki so nam jo s svojim junaštvom priborili naši očetje, omogočala
genialnosti moderne znanosti in novemu, še nikoli videnemu triumfu človeškega uma
materialne dosežke, ki bi vodili, s pomočjo ekonomske svobode, do višje duhovne
civilizacije, kakršne človeštvo v vsej svoji zgodovini še ni videlo.
Lahko znova dosežemo enotnost iz leta 1914 in to močno
predanost posameznika cilju, ki presega ego in frakcije, ali pa nam je usojeno,
da skupaj z drugimi zgodovinskimi imperiji potonemo v kaosu oderuštva in
frakcijskega pohlepa? To je vprašanje tega trenutka, na katerega odgovor nujno
potrebuje vsak dejavnik in simptom trenutne situacije. Ali lahko skrajen napor
britanskega duha in človeške volje zaustavi to, za kar se v luči pretekle
zgodovine zdi, da je sam potek usode? Saj smo, sodeč po vseh kazalcih, ki so na
voljo intelektu, dosegli točko, na kateri se je vsak imperij ali civilizacija
preteklosti, začel pomikati navzdol v prah in pepel, iz katerega se njegova
slava ni nikoli več vrnila. Vsak usoden simptom preteklosti je prisoten v naši
moderni situaciji, od izkoreninjanja povezave med ljudmi in tlom, do razvoja
oderuštva in vladavine moči denarja, vse to pa spremlja družbena dekadenca in
pregreha, ki meče civilizaciji v obraz doktrino poraza in zatona.«
Te tendence sodobnega življenja, ki so bile vsakdanji
subjekt naših govorov na velikih javnih zborovanjih in tematika naše politike,
ki jih je želela preokreniti, je zmotila vojna; Britanci so dokazali, da so še
vedno zmožni napora, ki sem ga želel od njih, čeprav za zelo drugačne namene.
Vendar pa bežna oživitev nacionalne volje v času vojne ni dovolj, zlo proti
kateremu smo se borili v tridesetih pa se je vrnilo z obnovljeno močjo, v
splošnih okoliščinah nacionalne šibkosti, ki jih je vojna močno poslabšala. Ta
analiza me je v zaključku knjige neizogibno pripeljala do Spenglerja:
» Nad evropskim prizoriščem se grozeče dviguje Spenglerjev
kolosalni doprinos moderni misli, ki je naučil našo novo generacijo, da ima pot
vsakega imperija in civilizacije svojo končno točko in da je ta pot, ko je bila
enkrat prehojena za vedno zaprta. Vsak pokazatelj dekadence in zatona, za
katerega je trdil, da naznanja padec civilizacije, se je pojavil na prizorišču,
iz celotne zgodovine pa je Spengler prišel do otožnega zaključka, da bo vsak
napor »faustovskega« človeka v obnavljanju lastne mladosti in poustvarjanju zore
civilizacije, na koncu propadel. Zgodovina je na strani velikega filozofa in
vsaka značilnost obdobja v kateremu pride do tega usodnega ponavljanja podpira
njegove zaključke. Njegov ogromen pesimizem, podprt z impresivno orožarno
dejstev, se dviguje kot izziv in grožnja naši generaciji in naši dobi. Mi ta
izziv sprejemamo z žarečim optimizmom, rojenim iz človekovih dosežkov na novem
področju znanosti, ki je filozof ni razumel tako dobro kot zgodovino, in pa iz
naše nesmrtne vere v nepremagljiv duh končnega produkta vseh dob – modernega
človeka. Mi pozdravljamo našega velikega antagonista, saj smo se veliko naučili
iz njegovih opozoril, vendar pa popolnoma zavračamo usodnost njegovih
zaključkov. Verjamemo, da lahko moderen človek , ki nosi v sebi novo genialnost
moderne znanosti, vodi pa ga navdih modernega duha, najde odgovor na to
zgodovinsko usodnost.«
Preden sem se vrnil k Spenglerju, sem povzel dva objekta
naših nenehnih napadov, ki sta si delila s Spenglerjem le njegov
determinističen pristop. Pravzaprav so v tem času obstajale tri deterministične
doktrine; Marxova, Freudova in Spenglerjeva. Vsaka izmed njih je v določenih
pogledih zavračala našo vero v faustovsko obnovitev človeške volje. Spengler je
vsaj priznal, da obstaja možnost začasnega odziva na njegov determinizem; »…ko
denar slavi svoje poslednje zmage in se cezarizem, ki bo nasledil njegov
položaj, približuje s čvrstim, mirnim korakom…« Jaz pa sem šel še dlje od tega
v svoji trditvi, da lahko dokončna rešitev, s pomočjo moderne tehnike, najde
trajno izražanje v »vztrajajočem dinamizmu«.
Posvetil sem se determinizmu Marxa in Freuda: » Doktrine
modernega razkroja so v svoji formi klasične, in prevladujejo v političnih
strankah, ki se odmikajo od ohlapnega, univerzalnega »liberalizma«, v smeri
popolnega razdora in korupcije socializma, ki služi oderuštvu. Doktrine iz
bližnje preteklosti prihajajo na pomoč političnemu defetizmu z negacijo
moškosti in samovolje, ter z znanstveno formulacijo, ki ustvarja iz predaje
vero. Na področju ekonomije prikazuje Marx človeštvo kot nemočno žrtev spleta
materialnih okoliščin, na področju psihologije pa Freud podpira doktrino
človeškega defetizma, z učenjem, da samovolja in samopomoč nimata nobenega
učinka več in da je človek prav tako nemočna igrača vpliva otroških in celo
predrojstvenih dejavnikov. Marxovo »materialistično pojmovanje zgodovine« nam
govori, da človeka nikoli ni pomikal noben višji instinkt od potreb njegovega
trebuha, Freud pa podpira to učenje človekove duhovne ničevosti s svojo
lekcijo, da človek nikoli ne more pobegniti zanemarjanju in nezgodam iz otroštva.
Izkazalo se je, da je ta predestinacija materializma v praksi za človeško voljo
in duha še bolj uničujoča od stare ovržene »predestinacije duše«. Intelektualni
svet je paralizirala v brezpogojno verovanje sprejemanja predaje.
Naš prerojeni nazor pa tem destruktivnim doktrinam
materialnega defetizma odločno odgovarja. Marxu pravimo, da iz opazovanja osla,
ki želi preskočiti jarek res lahko domnevamo, da je njegov motiv posebno
razkošna in okusna osat, ki raste na drugi strani. Če pa opazujemo človeka, ki
želi preskočiti jarek, pa lahko po drugi strani upravičeno domnevamo, da to
počne zaradi drugačnega, morda višjega motiva. Freudu pa odgovarjamo, da je, če
človek res ne more z lastno voljo o ničemur odločati, temveč je vse posledica
preprostih naključji, ki jih je doživel v otroštvu, potem vsak pobeg, ne le genialnega, temveč tudi
odločnega duha, od dednosti in okolja v zgodovini, le plod zgodovinske
domišljije. Ko odgovarja fatalističnem defetizmu »intelektualnega« sveta, se
naš nazor sklicuje, ne le na celotno zgodovino, ki je priča moči in sili motiva
v človeškem duhu, temveč tudi na vse dokaze in tendence sodobne znanosti.«
Nekateri izmed mojih sodobnikov so bili pretirano prevzeti z
Marxom in Freudom. Takšen je bil predvsem John Strachey. Še vedno se
spomnim, kako sem ga dražil z naslednjo
pripombo: »nad pasom ti vlada Marx, pod njim Freud, nobenemu delu tebe pa ne
vlada John Strachey.« Bil je šaljiv možakar. Te omembe Marxa in Freuda – ki sta
bila sicer resna človeka, vredna resnega preučevanja – zvenijo malce preprosto
in spominjajo na Disraelijevo pripombo, ki jo je imel glede kontroverznosti
Darwina, na Oxfordu: » Vprašanje se glasi, ali se je človek razvil iz opice ali
iz angela. Sam sem na strani angelov.« Morda bi moral imeti glede teh tem sedaj
kaj več za povedati, vendar pa lahko resnico najdemo tudi v jedrnatih izjavah.
Na koncu knjige Jutri
živimo sem se vrnil k rešitvi, ki bi jo politika in znanost skupaj lahko
ponudili kot odgovor na pogubo, ki je znova grozila eni civilizaciji:
» Tako človek pride do končne borbe vseh dob, kot najvišji,
zavesten gospodar svoje usode, da bi obvladal usodo, ki je poslala prejšnje
civilizacije v pozabo. Približuje se končni preizkušnji, oborožen z orožji
modernega uma, ki niso bila dostopna vsem prejšnjim generacijam v
civilizacijskih krizah. Čudesa nove znanosti mu nudijo, ne le sredstva s
katerimi lahko osvoji materialno okolje, zahvaljujoč sposobnosti pridobivanja
naravnega bogastva v izobilju, temveč, v dokončnem razkrivanju znanstvenih
odkritij, najverjetneje celo možnost nadzora nad fizičnim ritmom civilizacije. Prvič
v svojem obstoju, ima človek zoper krizo lastne usode orožja s katerimi lahko
osvoji celo usodo samo. Vendar pa obstaja za pridobivanje notranje volje do
borbe in do osvajanja en obvezen predpogoj. Naš nazor in naše gibanje vceplja v
človeka herojski odnos do življenja, saj on potrebuje heroizem. Naši novi
Britanci potrebujejo energičnost elizabetinskega človeka, združeno z intelektom
in metodami modernega tehnika. Naša doba zahteva sijaj zore, ki bo navdihnil
čudež zrelosti. Heroizma ne potrebujemo le za vojno, ki je predvsem neumnost,
temveč potrebujemo heroizem, ki nas bo ohranjal v človekovem vzvišenem poskusu,
da se spopade z naravo in bori z usodo.«
Takšen način pisanja se je razlikoval od sodobnih trendov
praznega izražanja pisateljev, katerih edino prepoznavno prizadevanje je bilo
narediti svet enako dolgočasen kot so bili dolgočasni oni sami, ravno zato, ker
je želelo izraziti inspiracijo mož z dinamičnim ciljem, ki so bili odločeni, da
bodo igrali ključno vlogo na prelomnici zgodovine. Način pisanja lahko odraža
tako vitalnost kot tudi izčrpanost, sam pa imam raje prvo, če ohranja
razločnost.
Pri Spenglerju me je najbolj pritegnilo njegovo spoznanje,
da se na določeni točki zgodovine vedno pojavijo možje dejstev, ki lahko,
podprti s popularnimi in obenem realističnimi gibanji, zaustavijo zaton
civilizacije. Ta vidik cezarizma me je fasciniral že preden sem sploh bral
Spenglerja, prav tako pa sem se daljše obdobje posvečal možnostim moderne
znanosti. Zdelo se mi je jasno, da bi iz takšnega spajanja nastalo novo
sredstvo, ki ni bilo pred tem nikoli dostopno arhitektom države in ki bi lahko
končno dalo novim možem dejanj sredstva za izgradnjo civilizacije, ki bi se ohranila
tudi, ko njih in njihove revolucionarne pobude ne bi bilo več. Moderna doba nam
je tako nudila možnosti, ki jih svet nikoli prej ni poznal, te pa bi lahko ogromen
pesimizem Spenglerjeve teorije spremenile v vzdržljiv in uspešen optimizem.
Spengler je dal mojemu razmišljanju novo spodbudo predvsem s
svojim poudarjanjem slutnje prihajajoče katastrofe, ki se bo zgodila, če ne bo
poskrbljeno za učinkovito preprečitev le te. Njegova teorija je bila Britaniji
tuja, nemške oblasti pa so jo, kot je bilo že opisano, zavračale. Britanci so
se kasneje seznanili z njegovim pristopom do zgodovine, skozi izjemen doprinos
Arnolda Toynbeeja, ki je priznal svoj dolg Spenglerju, vendar pa je svoji
teoriji o zakonu razvoja veliko dodal s svojo predstavo civilizacij, ki so s
svojimi odločnimi odzivi na izzive katastrofe dosegle preporod tudi brez
moderne znanosti. To pa je le še utrdilo
moje prepričanje, da se lahko pogubni usodi naše civilizacije – preteči
grožnji, ne le za ekonomijo, temveč, kot se mi je takrat zdelo, tudi za
psihologijo naroda – postavimo po robu in jo tudi obvladamo s pomočjo volje
odločnega gibanja nacionalnega preporoda. Kljub temu se mi je zdelo, da se je
Toynbee, tako kot Spengler, oddaljeval od svojih zares navdihujočih in izzivov
polnih predpostavk, dokler ni prišel do drugačnega, vendar pa skoraj enako nezadovoljivega
zaključka. Ne glede na to pa so bili njegovi doprinosi, tako k zgodovini, kot
tudi k mogočemu preporodu človeškega duha, pomembni.
Jeseni, leta 1933, šest mesecev po mojem govori pri Angleško
govoreči zvezi, sem spoznal izjemnega moža, ki se je zatem pridružil stranki in
postal eden izmed mojih najbolj dragocenih družabnikov. To je bil Raven
Thompson, ki je leta 1932 objavil zelo zanimivo knjigo o Spenglerju, ki sem jo
prebral, ko sva se spoznala. Njegov pristop se je razlikoval od mojega, saj so
bili njegovi zaključki enako pesimistični kot Spenglerjevi, njegov koncept za
bližnjo prihodnost pa se mi je zdel skoraj kot kolektivizem po vzoru
mravljišča. V svojem govoru za Angleško govorečo zvezo sem rekel, da bi imel
moderen cezarizem neizogibno kolektiven karakter. Kljub temu se mi je zdelo, da
so šle njegove ideje preveč daleč pri eliminiranju individualnega vpliva.
Razlog za to se je skrival predvsem v tem, da je bil v času pisanja svoje
knjige komunist. Ko se je pridružil našemu gibanju sva imela veliko razprav in
sčasoma je v njegovem kolektivizmu nastal precejšen prostor za individualni
vpliv, njegov pesimizem pa se je postopoma spremenil v najbolj odločen
optimizem, kar sem jih kdaj poznal. Potem, ko se je oblečen v črno srajco prvič
pojavil v naših prostorih, ki smo jih imeli takrat v ulici King´s Road, smo se
velikokrat v šali spraševali, če je bila ta preobrazba posledica najinih
druženj, ali pa jo je povzročil udarec po glavi z opeko, ki ga je prejel na
enemu izmed prvih strankarskih shodov, na katerih je nastopal kot govorec.
Ta izjemen mislec se je, ko je bil star že skoraj 40 let, dvignil
iz svojih študij, da bi postal človek dejanj in eden izmed najboljših borcev za
naš cilj, kar smo jih kdaj imeli. Intelektualno je bil Raven Thompson na višji
stopnji od večine ljudi, ki sem jih poznal v laburističnem kabinetu leta 1929,
čvrstost njegovega karakterja pa je spadala v popolnoma drugačno kategorijo od
tistih v katere bi lahko prištevali večino takratnih politikov. Kljub svojemu
akademskemu poreklu je razvil živahen entuziazem za delo stranke, in postal
eden njenih najučinkovitejših govorcev, ter izjemen pisatelj. Dolga leta je bil
urednik strankarskega časopisa, pri tem pa se je v kontroverznosti kosal z
vsemi izzivi naših nasprotnikov. Kljub temu pa je bil ta pošten mož in predan
domoljub, skupaj z ostalimi črnosrajčniki, podvržen vsem žaljivkam, ki jih
najdemo v katalogu obrekovanja, začenši z besedo »surovež«. S temi žaljivkami,
ki so bile obenem podle in smešne, ga je obkladal vsak postopač, ki se je imel
za intelektualca, preprosto zato, ker je bil moj družabnik v boju za nacionalni
preporod. Njegov zločin je bil, da je namesto svojega prejšnjega udobnega
življenja v zavetju svoje knjižnice in v družbi svoje družine, izbral težjo
pot. Umrl je mlad, mi, njegovi prijatelji pa bomo vedno prepričani, da je
kombinacija večletne zaporne kazni in zatona njegove dežele, skrajšala
življenje nekoga, ki bi lahko odlično služil svojemu narodu. Njegov družabnik,
Neil Francis-Hawkins, naš glavni organizator pred vojno, mož izjemnega karakterja
in sposobnosti, je zaradi podobnih razlogov prav tako umrl mlad. Drugih
črnosrajčnikov ne bom poimensko omenjal, saj bi bilo to nepravično do mnogih
drugih odličnih mož in žena. Dva, ki sem ju omenil pa naj bosta za spomenik
vsem umrlim in za navdih vsem živim.
Korporativna država ni ravno najbolj primerna tema za
ideološko študijo fašizma, saj gre v osnovi za sistem ekonomske organizacije,
vendar pa kljub temu vključuje tudi pojmovanje države, ki spada v sfero
ideologije. Korporativni pogledi pripadajo izvorno Mussoliniju, njihov glavni
zagovornik v Angliji pa je bil Raven Thompson. Moje delovanje je bilo takrat
usklajeno z mojim razmišljanjem, ki se je odražalo v »Birminghamskih predlogih«
in v mojem odstopnem govoru, ter je po mojem mnenju nudilo bolj neposredno in
temeljito rešitev za prevladujoče ekonomske probleme. Tudi pozneje so se moje
ideje razvijale veliko bolj v smeri tega razmišljanja, kot pa v tradiciji
korporativne države.
Iz ideološkega vidika me je pri korporativni državi najbolj
pritegnila vlada, ki je dovolj močna, da lahko proizvajalcu omogoča
obratovanje, obenem pa ščiti interese potrošnika. Tako kot je nekoč
centralizirana oblast tudorskih kraljev državljane ščitila pred plenjenjem roparskih
baronov, ki so imeli pred tem moč nad vsem zasebnim življenjem in
podjetništvom, bi v današnji družbi korporativen sistem branil in spodbujal
pristno zasebno podjetništvo pred velikimi industrijskimi družbami in
koncentracijo finančne moči. V svoji knjigi iz leta 1932, Večja Britanija (Greater Britain), sem napisal, da bi korporativni
sistem » določil meje, znotraj katerih bi posamezniki in interesi lahko
delovali. Te meje pa so dobrobit naroda. Če bolje razmislimo gre za kar
pravičen kriterij. Vse dejavnosti znotraj teh meja bi se spodbujale; individualno
podjetništvo in ustvarjanje profita nebi bilo le dovoljeno, temveč bi bilo tudi
spodbujano, dokler to podjetništvo s svojimi dejavnostmi ne bi škodovalo
narodu, temveč bi ga obogatilo kot celoto.«
Korporativno državo sem definiral takole: » V svoji
psihologiji temelji na skupinskem delu, v organizaciji pa na racionalni državi.
Oblikovana je tako, da oskrbuje mehanizacijo te osrednje usmeritve. Kot nam
pove že ime, si zamišlja narod, ki je organiziran kot človeško telo. Vsak del
opravlja svojo funkcijo, kot del celote. S tem, ko opravlja svojo ločeno nalogo
pa obenem prispeva k dobrobiti te celote. Celotno telo pa usmerjajo in
poganjajo centralni možgani vlade, brez katerih nobeno telo ali družbeni sistem
ne more delovati.«
Korporativno mehanizacijo sem primerjal s svojimi prejšnjimi
idejami in z drugimi angleškimi razmišljanji: » Ideja o Narodnem svetu je bila,
če se ne motim, prvič predstavljena v mojem odstopnem govoru, ob izstopu iz
laburistične vlade, maja 1930. Od takrat so to idejo še naprej razvijali, Sir
Artur Salter ( ugleden državni uradnik, ki je bil nekaj časa tudi vodja javne
uprave) in drugi pisatelji. Obstanek ali padec telesa takšne vrste je odvisen
od učinkovitosti temeljne organizacije. Ne smejo ga sestavljati brezbrižni
odposlanci sicer nepovezanih teles, ki se včasih sestanejo na ad hoc posvetih. Mehanizacija mora
nenehno delovati, ter se mora prepletati s celotno industrijsko in trgovsko
strukturo naroda.«
Korporativen sistem vsebuje veliko idej, ki so lahko
koristne v današnji situaciji. Nekatera načela Mussolinijeve korporativne
države se praktično niso razlikovala od skupnega
partnerstva (v katerega so vključeni tudi
delavci podjetja, op. prev.), za katerega sva se v Angliji že prej
zavzemala jaz in Lord Robert Cecil, pred kratkim pa so ga znova odkrili mladi
liberalci. Razhajanja, ki jih povzročata zmedeno razmišljanje in nejasna
terminologija v sklopu kontroverzne politike, so zares čudaška.
Moja kritika korporativnega sistema, v luči izkušenj in
nadaljnjega razmišljanja, je, da je bil preveč birokratski in premalo
dinamičen; pravzaprav sem bil že takrat takšnega mnenja, kar je razvidno tudi
iz mojega načina pisanja. Zapletena organizacija je lahko ohranjala ravnovesje,
vendar pa ni mogla učinkovito zagotoviti napredka, ki ni le želen, temveč je
bistvenega pomena v svetu, ki ga poganja znanost. V Večji Britaniji sem pisal, da se » industrijske organizacije
nikakor ne bodo posvečale le vprašanjem plač in delovnih ur, temveč bodo
poklicane, da sodelujejo preko rednih posvetov, v splošni ekonomski politiki
naroda.« Kljub temu pa je bila ideja organizacije preveč poudarjana, medtem, ko
sama usmeritev organizacije ni bili dovolj obravnavana. To je bilo moje mnenje
o italijanskem konceptu in o pisanju Ravena Thompsona, kar sem mu tudi povedal.
Na tej točki sem mnenja, da moje povojno razmišljanje glede
plača-cena mehanizma močno prekaša moje razmišljanje znotraj Laburistične
stranke, pa tudi znotraj fašističnega gibanja. Koncept plača-cena mehanizma je
manj birokratski in bolj dinamičen. Veliko manj je podrobnega poseganja, zato
lahko vzdržuje nepretrgan zagon v doseganju vedno višjih standardov življenja,
ki so ključnega pomena za vključevanje proizvodnje moderne znanosti. Ima jasno
začrtano smer in vnaprej določene cilje, ki so v veliki meri manjkali
korporativni državi. Zato sem mnenja, da plača-cena mehanizem v ekonomiji
prekaša korporativno državo tako učinkovito, kot doktrina višjih form presega
moje razmišljanje v ideološki sferi iz tridesetih let.
Iz korporativnega obdobja ostajata dve koristni ideji. Prva
je ideja o državi, ki je dovolj močna, da vzdržuje obratovanje za proizvajalca
in potrošnika spričo velikih kombinacij industrijske in finančne moči. Poleg
tega pa – in to je bilo vedno neločljivo povezano z mojim razmišljanjem – ni le
dovolj močna, da vzdržuje delovanje znanosti, temveč je tudi dovolj modra, da
vidi v podpori znanosti prvo prioriteto države. Druga ideja pa je gledanje na
državo kot na organsko bit, ki predstavlja preteklost, sedanjost in prihodnost
civilizacije; entiteto, ki zahteva od posameznika, da prizna svoj dolg tako tistim,
ki so bili pred njim, kot tudi svojim potomcem. Ideja, da je država skrbnica
celotnega toka ljudi in ne le služabnica prehodnih kapric in trendov, ki lahko
uničijo, kar sta požrtvovalnost in heroizem ustvarila.
Tako se spet vračamo k odločenosti iz tridesetih let, da je
treba doseči narodni preporod, ki bi se v obliki Feniksa dvigal iz plamenov
eksplozije proti človeško nevzdržnim in znanstveno nepotrebnim pogojem, ki so
bili v naših očeh odraz brezobzirnosti in neumnosti. Moški in ženske so
preprosto čutili, da je bila Britanija včasih veličastna in da bi morala spet
postati veličastna, oziroma še veličastnejša. To smo dolgovali deželi, ki smo
jo ljubili in pa umu, volji in duhu Angležev, ki je izviral iz tri tisočletne evropske
zgodovine. Na koncu knjige Večja
Britanija sem poskušal izraziti to predanost na način, ki je združeval
resnico in ideal:
»V situaciji, ki vsebuje toliko raznolikih možnosti, ne
more biti nihče dogmatičen glede prihodnosti. Ne moremo zagotovo trditi, kdaj
bo prišla katastrofa in pa ali bo zavzela obliko ostre krize ali enakomernega upada na status drugorazredne
sile. Z gotovostjo lahko trdimo le, da Britanija ne more več dolgo ostati v
zmešnjavi, ne da bi doživela katastrofo ali pa izgubila svoj položaj v svetu.
Naša dolžnost je, da predramimo narod proti obema od teh dveh možnosti. Dolžni
smo se organizirati, da bi se lahko soočili, tako z normalno situacijo
političnih dejanj, kot tudi z abnormalno situacijo katastrofe. Medtem, ko
načela za katera se borimo, lahko jasno razložimo v obliki razumljivega sistema
politike, ekonomije in življenja, pa bi bilo neumno poskušati vnaprej točno
določiti pot po kateri jih bomo uresničili. Veliki mož dejanj je nekoč rekel: »
Mož, ki točno ve kam gre, ne pride zelo daleč.« To pa v določeni meri velja
tudi za moderna gibanja realnosti v spreminjajoči se situaciji današnjega dne.
»Od tistih, ki se nam pridružijo zahtevamo, da korakajo z
nami naproti veliki in nevarni pustolovščini. Od njih zahtevamo, da so
pripravljeni žrtvovati vse, ampak ne za majhne ali nevredne cilje. Od njih
zahtevamo, da posvetijo svoja življenja izgradnji gibanja moderne dobe v tej
deželi, ki bo, s svojim britanskim karakterjem, v pojmovanju in v
konstruktivnih dosežkih preseglo vse svoje predhodnike na kontinentu, kot se je
že mnogokrat zgodilo v zgodovini.
Od njih zahtevamo, da znova napišejo najveličastnejše strani
britanske zgodovine, tako, da najdejo najvišjo misijo za duha svoje dobe na teh
otokih. Nobenih obljub ne dajemo našim prijateljem ali deželi; le z borbo in z
muko bomo osvojili prihodnost. Tisti, ki korakajo z nami se bodo zagotovo
morali soočati z žaljivkami, nerazumevanjem, zagrizenim sovraštvom in morda
tudi s krvoločnostjo borbe in pretnjo nevarnosti. V zameno pa jim lahko ponudimo
le globoko vero v to, da se borijo zato, da bi mogočna dežela lahko živela.«
